Žar pravega pečekurca

TWE-barbecue-stock-03-1100x550-c-center

Sezona je odprta. Sezona pečenja, dimljenja in zažiganja na žaru, namreč. Kar me je pognalo v žareč razmislek o tem, kako zapleteno in tvegano je to pikniško opravilo. Prototipno moško delo, ki ga ne gre zaupati vsakemu lakotniku z nežnimi prstnimi blazinicami, je namreč aktivnost, ki iz še tako prijetnega dogodka lahko potegne smeh ali solze.

Na tem mestu je smelo enkrat za vselej razčistiti neskončno polariziranje o tem, kaj je pravi žar. Železna plošča, pod katero gori plin ni žar. To je ponev. Tudi če je večja, kvadratasta in postavljena pred prikolico ali šotor. Žar lahko pomeni samo horizontalno ležečo rešetko, pod njo pa oglje ali v nek strup namočene gorilne brikete, ki hrani, tistemu, ki jo pripravlja in sosedovemu sušečemu perilu doda tisti obstojni vonj po dimu. Konec diskusije.

Zategadelj osebo, ki se loti priprave neizogibno čakata dve tipično sekvenčni opravili – kurjenje in pečenje. Iz istega razloga, ta oseba nosi laskavi naziv pečekurac. Pisano skupaj. V kolikor vas namreč peče k***c, ta blog ali avtor ne bosta pravi naslov za nasvet, ki bi znal olajšati žgočo bolečino.

Za pečekurca (kot tud za k***a) je vitalno, da vsaj približno ve, v kaj se spušča, oz. da se zna v tej vlogi vsaj dobro pretvarjati. Na vodstvenih položajih – v kontekstu piknika je pečekurac vrhovni komandant – je namreč projeciranje samozavesti veliko pomembnejše od dejanskih kompetenc.  Za dodatno kredibilnost pomaga, če se pod oči – v ragbijskem stilu – namažete z ogljem, v vsakem primeru pa morajo biti vsi gibi tega mojstra žara zelo asertivni in intenzivni. Božanje rešetke in zlaganje vsakega koščka oglja z rokavicami odpade. Potrebno se je umazati.

Ne glede na sposobnosti pečekurca, roštiljanje pogosto zavzame skupinsko dinamiko, ki jo prav tako lahko opazimo v mnogih podjetjih in drugih organizacijah – ena oseba se na vse pretege trudi in dobesedno švica, druga pametuje o tem, kako bi se to moralo početi, tretja pa nemo beleži dogajanje, za kasnejšo diskusijo o tem, kdo je kriv za kolektivno lakoto. Četrta in peta sta odsotni, bržkone že na strmem spustu po maliganskem klancu. Klasičnih 80 – 20. Tako kot pri vodenju podjetij je tudi pri roštiljanju nujno – ne glede na pravo stopnjo avtoritarnosti režima – dajati vtis demokracije. To preprosto dosežemo s tem, da perspektivne goste vnaprej povprašamo po tem, kaj želijo jesti. Nekatere namreč prebavno utrudi gluten, druge vse mesno, tretje pa vse živo.

Najbolj varno je zato na vroči rešetki peglati zadeve, ki se jim težko odpovejo še tako razsvetljeni vegani – čevapčiče, pleskavice, ražnjiče in kakšen kos piščančka. Za res versko blazne pa lahko v ležeči mesni zborček infiltrirate še kakšno bučko ali papriko. Tak pristop je varen iz dveh razlogov :

  • če pečete samo našteto, je manj možnosti, da se med gosti aktivira dotlej prikriti PETA aktivist in začne gol tekati okoli mize (če pa do tega pride, bodo ti bržkone navdušeni);
  • čim vas okus zanese na področje staranih stejkov, tvegate debato, ki je na prvi pogled pobegnila neposredno iz epizode Seks v mestu – slišali boste namreč besede “pretrd, prežilav, prevelik, pretenak in celo premalo sočen”.

Ne glede na demokratičnost pečenja, se je najbrž nemogoče popolnoma izgoniti padalcem, ki ti uletijo s pladnjem s sirom polnjenih bučk, in uzurpirajo proces s prošnjo “a daš še to gor, sej bo samo dve minutki.” Ljudje so notorično slabi pri percepciji časa, zato je tovrstno početje zelo tvegano – ne veste namreč ali je potrebno ta kulinarični dodatek peči 120 sekund ali dve minuti, kot jih zaznava zdaj že odtujeni predlagatelj.

Nad vsem, pa je potrebno upoštevati varnost, kjer je nujno upoštevati dve navodili :

  • otroci naj se žogajo vsaj 20 metrov stran; precej gotovo je, da vaš otrok ni ravno tako nogometno nadarjen kot Cimerotič, bo pa ob potencialnem incidentu z opeklinami v nemir spravil tudi svoje piknika željne starše (predvsem mamo in očeta);
  • hitrost popivanja pečekurca naj ustreza dinamiki tlenja oglja – v kolikor boste namreč preveč maligansko navihani še preden bodo gostje pričeli s prvo rundo glodanja hrane (in potencialno nespretnega pečekurca) – ste pečeni!
Advertisements

Morska buzerancija

Morje je nadvse prijetno okolje za raznorazne aktivnosti, saj združuje veliko lepega – od športa, posedanje in igranje kart, navtičnih prigod in še kaj. A nad vsem – sem sklenil po več letih intenzivnega pavšalizma – je morje idealno milje za propisno buzerancijo. Ne tiste sorte, ki se dogaja na obskurnih svingerskih plažah, o katerih sumljivo nihče ne ve nič, pa vendar vsi vedo kje so. Govorim o buzeranciji, katere cilj je vsesplošni cirque du soleil za zborček čutil – predvsem pa brbončice. 

Priprava za ta festival je silovito preprosta, a vseeno zahteva nekaj predpisanih potez. Najprej, izlet v ribarnico, idealno s sosedom, kateremu si prejšnji dan posodil klin. Klin se namreč s klinom zbija. Pri vstopu v ribarnico je dobtro zajeti zrak, ne misliti na karkoli drugega v življenju, kar ponuja podobno aromo, ter direktno brez ovinkov izvesti liberalno naročilo ta črnih. Školjk, seveda. Te znajo biti, depilativno gledano, dokaj prezrte, zato jih je dobro malce podrgniti. Intenzivno in strastno, kot bi drgnili po desetih letih zapriseženega celibata-

Nato je potrebno podse spravit dilco, trdo leseno dilco, ne nek plastificirani falsifikat iz bencinske postojanke. Buzerancija mora biti naravna, brez umetnih mas. In nož, ki naj bo vsaj tako oster kot jezik slehernice na predciklusno jutro.

dila

Če vas slednje ne spravi v jok, vas bo gotovo naslednja poteza – sekljanje sveže bele čebule, ki jo (kot tudi česen), sesekljamo tako drobno, kot bi sesekljali šefa, ki vam ne bi odobril že davno vplačanega poročnega potovanja.

Nato vzamemo velik, globok, idealno emajliran pisker. Če ga nimate, sledite vzoru avtorja, ki je pred 20 leti ob petkih zvečer razmišljal o naslednjem vročem zmenku, predvčerajšnjim pa je v Merkurju igral detektiva, iščoč primerno velik lonec za morsko buzerancijo. Pri vsaki buzeranciji ne gre brez lubrikanta – v tem primeru naj bo to kar običajno olivno olje, ki je zdravo, ne pušča madežev in ima prijetno aromo. Liberalno podmazana predigra sesekljane zelenjave je že lahko deležna malce tudi malce vinske spremljave.

skoljke

Na tej točki je v lonec že smelo stresti podrgnjene, a še vedno sramežljivo zaprte školjke, ki se ponavadi precej vdajo zapeljivi aromi in še bolj zapeljivi temperaturi, ter hitro dajo vse od sebe. Vinska spremljavo je potrebno dati v višjo prestavo in zaliti tako školjke, kot tudi zdaj že nevarno dehidrirano grlo. A pozor – na tem mestu je nujna ločevalna dieta. Ista kapljica, ki je dobra za školjke, ne bo dovolj za saharsko sušo, ki rada nastopi v maliganskem kanalu. Za v lonec bo skorajda sleherni “ta beu” dovolj, medtem, ko je za alimentarno cev priporočljivo ustreliti kakšnega Kozla.

kozu

Ples sestavnih naj se nadaljuje na malem ognju kakšne pol ure, vmes pa je dobro sveže ustreljenega Kozla temlejiteje spoznati. Ko se ta črne dodobra razprejo sledi še finale – malce ta zelenga (peteršilj) in malce ta gostega (drobtine), da vse skupaj dobi ravno pravo žmohtnost, v katero se – z ekstra belim morskim kruhom – namočimo do komolcev. Živela buzerancija!

 

Morska uvertura

seaside-campsite-for-camper-trailer

“Aaaaaah, morje”, sem globoko vdihnil pretekli vikend. Končno sem dočakal začetek nove sezone pavšalnega uživanja. Zaradi majskega monsuna je to nastopilo boleče pozno. Tej zamudi pa ni uspelo potolči radosti nad prihajajočimi večnimi poletnimi hiti, ki vključujejo, nikakor pa niso omejeni na : nebrzdano čofotanje zgoraj (včasih tudi spodaj) brez, dnevno iskanje moškosti v dimnem objemu roštilja in diskretno plažno opazovanje telesnih izboklin v ciljni skupini dnevnih poročil – VSI med 18 in 49 let. Temperatura zraka, 29, temperature srčne radosti, 200.

Ambiciozen in razigran zagon proti obali je nenadoma prekinil eden od največjih življenjskih izenačevalcev : vrsta. In to ne ena. Več njih. Vaš avtor je seveda, nadnaravni talent za instiktivni izbor najbolj napačne kolone. Na cestninski postaji izberem tisto, kjer se je s sandalami podkovani Čeh spravil plačevati cestnino v kronah; na mejnem prehodu tisto, kjer od sonca bronasti lik prepričuje carinika, da je v potnem listu njegova slika le malce zbledela; v trgovini pa mi brez izjeme uspe podvig, da se postavim za pozabljivo bitje, ki je v košaro zložilo celoten Haiti agrumov, ki pa jih je – bržkone zaradi pomanjkanja C vitamina – pozabilo stehtati. V kolikor me v trgovini uspejo navdušiti nad igralnim avtomatom, ki se imenuje avtomatska blagajna, platonski odnos “pritisni, skeniraj in odloži” takoj prekine nehumano mehansko dretje, naj pokličem prodajalko. Lahko bi rekli, da sem poklicni čakalec.

Vse dobre stvari seveda razveselijo tiste, ki znajo počakati. Bilanca prvega morskega vikenda je bila nedvomno bogata. Za prijazen jutranji pozdrav sem bil soočen z nesporno izbočeno potrditvijo, da brhki mladenki iz sosednje prikolice za priložnostni pogovor o vremenu ne bo več potrebno čakati na naslednje olimpijske igre. Nadaljnji nasmeh na moje lice je narisal navtični mojster, ki sem ga že lani septembra zalotil pri vijačenju motorja na čolnu. Še vedno je vijačil, ob mojem vprašanju pa je pronicljivo ugotovil, da “nešto ne radi.” Se strinjam, nešto ne radi, a ne nujno pri motorju.

Vedro razpoloženje je dodatno obarvala laška soseda, ki je razprla senčnik ponosnih mavričnih odtenkov. Pripravil sem se na ritme sambe, a ostal malce razočaran – edini prisotni ritem je bil tisti njenega vidno udomačenega soproga, ki je na komando prijamral do obložene mize. Prav nič jamranja pa ni bilo zaznati v dopoldanskem pogovoru dveh pivsko nabreklih germanov, ki sta – kolikor sem razumel – razpredala o tem po kateri poti je najceneje priti iz Dusseldorfa do Poreča. V povsem pavšalnem duhu je oba njuna šotora krasil električni podaljšek, v katerem sta polnila vso elektroniko, ki jo Nemčija premore. Njun pogovor je zmotil le priložnosti mimohod klasičnih sezonskih športnikov, ki se ponavadi okoli osme ure v fluorescentnih dresih odsvaljkajo do bližnje pekarne po dopoldansko dozo izdatno sladkanih hidratov.

Sproščeno vzdušje našega kampa je nato prevzela klasična zvočna kulisa, ki da vedeti, da sem res na morju. Tista barvita in brezčasna kombinacija otroškega dretja, sosedovega zabijanja klinov, večnih hitov Oliverja Dragojeviča, vžiganja motorja neznanega izvora in priložnostnega sosedovega vabila, ki brez izjeme vodi po strmem maliganskem klancu navzdol. Naj se morje začne!

 

Pravi moški bez kabla

71zi2OJhHbL._SX679_

Vsled nedavno minulemu dnevu mladosti sem sprejel monumentalno življenjsko odločitev. Postal bom pravi moški. A za razliko od kakšnega popularneža, ki vsako leto izda svoj koledar in je vesel da je pravi moški že ves čas, sem segel po radikalnemu pristopu. V petek popoldne sem se namreč napumpan z testosteronom odpravil v priljubljeno trgovino za moške, ki si želijo prave akcije. Šel sem v Bauhaus.

Odraslost in doraslost neizogibno razkrijeta dve merili. Prvo, ko se v soboto zjutraj nehaš hvaliti pod kakšnim kotom si prišel domov. Še bolj pa drugo, ko v petek popoldne namesto lubrikanta in viskija kupuješ kosilnico in kalcijeve šumeče tablete. Ker veš da bo v kolenih bolelo. Vsled dolgoletnim težavam z dolžino in posledičnim zapletanjem kabla, sem se v duhu časa odločil seči po brezžični kosilnici s silovito zmogljivimi lionskimi baterijami. Povedano drugače – omislil sem si Teslo med kosilnicami. Trendovski podvig je bil z radostjo zabeljen še toliko bolj, ker je bila izbrana naprava za gojenje zavisti sosedov cenovno zelo ugodna. Sumljivo ugodna.

A še preden sem travojedo Teslo vzel iz škatle, sem teslo izpadel tudi sam. V testosteronskem zaletu sem segel po baterijski kosilnici, ki so se jo vrli trgovci odločili tržiti podobno kot vibrator v seks shopu –  brez baterij. Tako kot na škatli avtomobilčka na daljinsko upravljanje za male otroke, je tudi na škatli te kosilnice za velike otroke pisalo, da baterije niso del paketa. Neučakani otroci ne berejo. Soočen s potencialno nepokošeno travo in nepotešeno moškostjo, sem sklenil zmagoviti povratek za prodajni pult.

Slehernik, ki je imel kadarkoli opravka s prodajalci ali prodajalkami ve, da obstajajo bolj zainteresirani in manj zaintresirani za potrebe kupcev. Dama, ki je vegetirala za pultom, ki sem ga skbno izbral jaz, je bila na lestvici živahnosti in interesa nekje med ravnokar pokopanim truplom in medvedom na zimskem spanju. Najbolj neprodajno usmerjeno bitje na tej strani Alp. Njena trudna buča se tudi po iskreni prošnji za baterije ni dvignila izza pulta. Se pa je zato silovito povzdignil moj pritisk, ko je zabrundala, da baterij nimajo in me poslala na drug konec mesta.

Vedel sem, da gre lahko zadeva le še navzgor, zato sem se urno in strumno odpravil neposredno k baterijskemu viru. Tam me je pričakala poskočna in razigrana mlada dama, katere baterije so bile – poleg njene prsne konstitucije –  vidno napolnjene. Z enim izkušenim pogledom na mojo srajco cvetličnega motiva, nežne roke nevajene ročnega dela in mehak pogled zmedenega dečka ki želi postati dec, me je v sekundi instinktivno umestila v pravi segment kupcev. V enem zamahu mi je uspešno ponudla paket baterij za hitro polnjenje in dve bateriji, kar mi bo zagotovilo dovolj moči za košnjo nogometnega stadiona, ter s tem neusmiljeno pokosila moj transakcijski račun.

Poln energije in prazen evrov sem priskakljal domov, ter družini naznanil preskok v dobo vrtnih opravil, ko bom vse kar se od moškega na vrtu pričakuje dosegel brez mahanja s kablom. A namesto bučnega aplavza in nebrzdanega navala na novo sproženi testosteron, sem fasal sedenje pred polnilcem, kjer sem lahko le nemo čakal, kdaj bodo ozelenele črtice na baterijah in stanje na računu.

 

Blagajniške dirke

at-the-cashier-market-store-place-grocery_eja6parp__F0000.jpg

Beep. Beep. Beep. Gotovina ali kartica ? Hvala, nasvidenje. Klasičen blagajniški dialog. A kdorkoli je vsaj malce razigran potrošnik, kdaj rad zamenja trgovca in skoči k drugemu po nek konkreten, cenejši, izdelek. Vaš avtor je – ko pride do fasunge – goreč poli-potrošnik. To poskakovanje od najboljšega soseda do najcenejšega nemca pa ima – poleg priložnostnega prihranka – čudovit sekundarni učinek : slikovito zabavne izkušnje na blagajni, ki segajo od glacialno počasnega sprehoda do prave konjske dirke.

Začnimo doma. Mercator je dejansko najboljši sosed. Pri blagajni namreč človek dejansko dobi občutek, da je pri sosedu  na neko umirjeno sobotno popoldne, ko se nikomur nikamor ne mudi. Kot perilo ob vikend pranju, se računi zlagajo na rob, veselo se kramlja s strankami, človek pa potihem pričakuje še kavo, medtem ko ni izključeno da bo izza blagajne skočil še blagajničin mož s šilcem sadjevca. Saj veste – na debato, kako bi bilo najbolje zabetonirati letno kuhinjo.

Pri najboljšem sosedu prijaznosti vsekakor ne gre oporekati, v nekaj primerih sem skorajda segel po inzulinu. A ne glede na to, se človek v blagajniški ciljni ravnini ne more otresti občutka, da trgovine nikoli ne bo zapustil.  Zato niti ni presenetljivo, da – posebej v večjih trgovinah – človek opazi hordo tavajočih ljudi, ki jih je žena poslala po sir ali tampone, oni pa ne najdejo poti iz labirinta dražljajev. Ne razumite me narobe – Mercator je čudovit, še posebej, če vam je malce dolgčas, ste osamljeni in spiska življenjskih prioritet že dolgo (ali pa nikoli) niste osvežili.

Največja ločnica v blagajniški izkušnji se pojavi takoj, ko človek zapusti rdeče obarvano kulturo najboljšega soseda in se obrne proti severu. Že premik v Spar nakaže več učinkovitosti in hitrosti, kjer zadevo direktno otvori pozdravni higienik : “A imate Spar kartico?”  Blagovna znamka SPAR, ki z imenom nekako sugerira varčevalne ukrepe, nedvomno ne ustreza živahnosti in razigranosti, ki jo znajo pokazati njihove blagajničarke. Po mojih izkušnjah imajo te izrazito radosten in zagnan značaj, malce daljše halje in še daljše jezike. Izkusil sem že vse od tega, da me bo teta “v roke prijela in pokazala disciplino, da si zrihtam kartico”, do tega, da je gospa na podlagi robe v vozičku ambiciozno ocenila, da “bova pa danes imela svečke” Všeč mi je da najdejo stik s stranko, četudi obisk trgovine v paru iz varnostnih razlogov ni najboljša poteza. Spar je definitivno moja najljubša veriga, ki mi vedno ponudi tudi malce latentnega strahu kdaj bom na blagajni našeškan.

Nemška učinkovitost v zgodovini ni bila nikoli bolje izražena kot v nizkocenovcih tipa Lidl. Ne glede na število strank, je ponavadi odprta le ena blagajna, maksimalno dve. Predvsem za to, ker so blagajničarke tudi skladišnice. Zato ni čudnega, da se ob blagajnah vedno gnetejo nervozni ksihti, za katere vidiš da v glavah pobirajo stave, katera blagajna se bo odprla naslednja. Ljudje taktizirajo kot pri izbiri voznega pasu na cestninski postaje na vrhuncu poletne sezone. Prodajalke, ki imajo ob večfunkcijskem delu komajda čas za dihanje se med kasiranjem rade pogajajo o tem, kdaj gre katera na malico – še ena priložnost za igralce na srečo.

V kolikor Mercator s svojimi mega centri meji na zabaviščni park, so nizkocenovci skladišče v katera je nekdo postavil blagajne. Pravzaprav mi ni jasno, zakaj ljudi – kot v Ikeii – ne spustijo direktno v skladišče, da si naberejo in po možnosti kar sami blokirajo. To bi vsaj malo sprostilo pritisk, ki ga je deležen človek na blagajni. Tempo njihovih blagajničark je trgovski ekvivalent teka na 100m, ki mu ni moč slediti. Če bi kradel, namreč ne bi tako hitro metal v vrečo. Nič čudnega, da človeka vsakič oblije pot. Predvsem iz strahu, da bo dama v modrem v žaru borba blokirala še tebe. Če vas to ne prestraši, pa preplah bržkone prikliče občutek podoben motnjam erekcije – ona bi, na hitro, človek pa pod pritiskom ostane sklonjene glave.

Oprijeta silhueta

tumblr_mhtrgsU2hW1qfufv3o1_1280.jpg

“Tastar, kaj pa tole?”, me je pod rebra dregnil kolega, ter mojo zmerno telečjo pozornost usmeril proti mladenki, ki je tesno oprijeta, kot mortadela v pretesnem ovitku, odparadirala mimo v pajkicah. Moja prva misel je bila, da gre na fitnes. Druga, da je še rahlo včerajšnja, ter, da je zaradi alkoholne poškodbe iz omare miže privlekla prvo cunjo. Ne vem ali sem imel prav ali ne, a preostanek sprehoda po mestu je dokazal, da so pajkice uspešno dosegle nesmrtni status na celotni premici modnega bontona.

Začelo se je dokaj nedolžno, že pred leti. Črne ali kakšne druge pogrebno temno obarvane pajkice, so se začele pojavljati izven telovadnice, kjer njihovi praktičnosti in estetiki ne gre oporekati, še manj pa kljubovati. Najprej v precej nedolžnih kontekstih – doma ob pospravljanju in drugih, bolj prijetnih opravilih, kjer je prožnost ključnega pomena. A kar naenkrat, je človek ob to silhuetno cunjico trčil v pisarni, na avtobusu, v banki – še vedno prevlečeno s krili, tunikami in ostalimi komplementarnimi kosi, ki so zagotavljali tisto malo upanja, da gre zgolj za modni eksperiment, trend ali nezgodo.

Današnja realnost je, da bi se Zemlja lahko imenovala tudi planet Lycra.  Kamorkoli namreč človek obrne bučo – ne glede na letni čas, termin v dnevu, lokacijo ali vremenske razmere – mimo švigajo punce, gospodične, dame in gospe v pajkicah. Umirjeno črnino so nadomestili barvni odtenki, za katere sem mislil, da jih človek vidi samo po vsakodnevni dvojni dozi LSD.  Ob desjtvu, da so vzporedno tudi superge postale povsem enakovredno obuvalo salonarju, ob pogledu na povprečno damo človek preprosto ne ve – ali zagrizeno trenira za 200 m z ovirami ali pa se ji samo mudi h ginekologu.

Na tej točki se poraja ključno vprašanje : ali so pajkice zgolj nova različica trenirke, klasičnega šuškavca, v katerem je bilo človeku nerodno že nesti smeti ? Ali pa gre za nek modni korak v smeri dodatnega poudarjanja ženstvenosti (poseben izziv tu je, da pajkice izven telovadnice nosijo tudi moški) ? Ali pa morda za prepričanje, da v pajkicah telo slehernice deluje nekako bolj športno, fit in zapeljivo ?

V kolikor gre za ekvivalent trenirke, nastopi izziv, ker se ljudje bržkone ne zavedajo kakšno sporočilo pošiljajo v okolico, ko v službo (in povsod drugam) hodijo v trenirki : obupal(a) sem, sledi vrsta na Parmovi in PRovska pozicija pri Kraljih ulice.  V kolikor gre za fokus na bolj figurativni del, nastopi izziv, da veliko posameznikov in posameznic enostavno nima telesnih predispozicij za pajkice – pogosto namreč pogled na stegno spominja na počen štrudl, ki bije neusmiljeno bitko za svobodo. To, da so se poleg “navadnih” pajkic pojavile tudi take, ki ti “dvignejo rit” ni pomagalo pri zavedanju, da so za debelo rit pajkice približno tako učinkovite kot čaj za hujšanje. Saj veste – tisti čaj, ki je nastal tako, da je nekdo pokosil travnik pri Domžalah in pokošeno spakiral v vrečke. Ljudje pa hujšajo.

Ali so pajkice udobne ? Zagotovo. A udoben je tudi hišniško modri kombinezon, v katerem čez vikend zlagam drva, pa me zaenkrat še ni prijelo, da bi v taistem pajacu zaplužil na ponedeljkov kolegij. A za razliko od kombinezona, ki pravzaprav vse skrije, so pajkice na nasprotnem polu – razkrijejo prav vse : od tega, ali je spodnje perilo sploh prisotno, če je, kakšno je, do kam je nategnjeno, da niti ne omenjam silovito definiranega frontalnega profila, ki ob primerno zategnjeni pajkici seka ven kot peščena p(ot)ička na peskovniku.