Roditeljski sestanek

man in black and white polo shirt beside writing board

“Gospa, potem pa mi meni povejte, kakšna je sploh vaša vloga tukaj v šoli”, je ustanovna članica društva KHM (beri : Klub Hudih Mamic) bevsknila na učiteljico, ob samem začetku epskega roditeljskega sestanka, ki sem mu bil priča včeraj. V momentu, ko me je soproga usmerila na to izmenjavo iskrivih starševskih mnenj, sem vedel, da gre za družabni dogodek razreda hišni svet. A tudi v sanjah si nisem predstavljal, da lahko starševska bitka za pravico otrok, dobi razsežnosti najbolj napete nogometne tekme – kjer je seveda – enako kot na roditeljskih sestankih, na koncu vedno kriva avtoriteta (sodnik oz. učiteljica).

Ogrevanje pred tekmo

Na vhodu v razred bi pred roditeljskim sestankom morali deliti dvoje : pomirjevala (za vse prisotne), ter bone za subvencionirano lobotomijo na najbližji kliniki, brez napotnice, pod šifro nujno (za določene starše, ki jih boste vrli bralci, navzlic GDPR-ovski anonimnosti, bržkone prepoznali v nadaljevanju zgodbe). Začetne razmere na sestanku so bile daleč od idealnih – pred tednom dni je namreč v razredu od 25 učencev oz. učenk, kar 8 od teh matematiko zakoličilo. Ker je ciljna strmina šolskega leta tako rekoč v izteku, so določeni starši izkoristili predvolilno obdobje za sunkovito reformo izobraževalnega sistema, ter učiteljici izglasovali (citiram zagnano mamo iz druge vrste, prav tako članico KHM), “nezaupnico”.  Tiasta mati leta je potožila, da njenega otroka pogosto pred preizkusi znanja ali ob nedeljah (kar pride prej, seveda), boli trebuh. Slovenska beseda za to je : trema. Strmel sem kot vkopan. Seveda se, kot vsak prototipni oče iz te regije, doslej nisem aboniral na roditeljske sestanke, zato sem svojo rit neuko parkiral neposredno poleg predsednice KHM, katere modna izbira in vedenjski slog sta nedvomno sporočala njeno pravo ime : Ksena, princesa bojevnica.

5 minuta, Ksena v ofenzivi

Točno 300 sekund je trajalo, da je prva mama čivknila bržkone najpogostejši bojni krik v sleherni šoli “Moj otrok!” Ksena je namreč s to krilatico okrasila otvoritveni salvo na učiteljico, v kateri je povzela, da njen otrok : “nima volje do učenja”, “se v šoli nič ne nauči, tako da mora potem delati doma”, ter na koncu dodala, da se je “pozanimala o učiteljici in izvedela, da se je otroci bodisi bojijo, bodisi ne razumejo.” Otrok, ki nima veselja do učenja ? Otrok, ki mora delati za šolo tudi doma ? Za moje pojme, prototip normalnega in zdravega otroka. Srečanje se je nadaljevalo brez sodnikovega žvižga ali kakršnega koli kartona, a v vidni spremljavi več parov oči, ki so kot zloščene bilijardne krogle opazovali ta brutalen napad na prosveto.

12 minuta, prosveta strne vrste

Učiteljica je imela ta uvid, da je na sestanek pripeljala tudi kolegico, ki vodi podaljšano bivanje. Ta je ob nepričakovani ofenzivi najbolj vokalnih staršev, skočila v bran svoji kolegici. A žal s taktično napako, ki jo je sedaj že dobro razgreti nasprotnik znal kaznovati. V svoj monolog je namreč vpletla nekaj ezoterike in začela kvasiti o energijah, jaz pa sem čakal, da bo vsem prisotnim ponudila brezplačni reiki. Ksena je udarila nazaj z vso močjo in zarenčala “Kaj pa vi sploh delate tu, saj mi z vami nimamo nič, lahko greste!” Nagonsko sem zagrabil telefon in začel vtipkavati Fibonaccijevo zaporedje, saj na tej točki boksarski vložek ni bil povsem izključen. Sledil je tihi a pomenljivi trenutek za oglase.

30 minuta, za otroke gre

Stalna manjšina na roditeljskih sestankih, so bržkone očetje. Še redkejša sorta so očetje, ki na teh seansah – poleg zehanja – odpro usta in kaj povejo. A tokrat se je našel biser, soprog ene od članic KHM. Ta je s kamnito težkimi, a razumnimi besedami začel iskati rešitev  za problem, ki ga dotlej meni še ni uspelo identificirati. Nedoločni stavki tipa “otroci se ne počutijo dobro”, “nekaj ni v redu” in “ne hodijo z veseljem v šolo” niso pomagali pri razumevanju. In takrat je ta oče tudi prvič potrkal na vest vseh, češ da “gre za otroke”, ter da je potrebno “poskrbeti, da v tem razredu ne bo neenakosti med otroci”. (to da tudi pri šolskih ocenah obstaja vijuga, ki se imenuje normalna porazdelitev, mu je ob njegovem ravnem prepričanju, ušlo). Nekaterim staršem pač nikakor ni jasno da je med 25 otroci tudi nekaj mesarjev, taksistov in varnostnikov.  Predvolilni slog diskusije je nadaljeval sicer nasmejani oče v tretji vrsti, ki je dejal, da “odnos učiteljice v tem razredu ni pošten, ni transparenten in ni sistematičen.” On bo vedel, ker je, kot je dejal, “tudi sam pedagog.” Upam, da na šoli za male živali.

40 minuta, to ni normalno

Taisti pedagog je poskrbel, da je moja čeljust udarila ob tla, ko je razkril rak rano šolskega sistema, in sicer, da “to, da moram jaz z otrokom doma delat za šolo, ni normalno. Otrok se mora vse naučiti v šoli.” Prvi moški borec je to modrost kronal z lastnimi akademskimi izkušnjami : “Ko sem bil jaz otrok, nisem nikoli delal doma za šolo.” Vsi smo mu verjeli. Pod mizo sem začel pisati SMS kolegu odvetniku, kakšen je kaj njegov urnik naslednje dni. Hkrati sem odpisal ženi, da naj razmisli, kako se bo oddolžila, ker me je poslala v ta starševski Retardistan.

52 minuta, koliko je za pozitivno

Druga vrsta. Oče širokih ramen, a ozkih misli verbalno klofne po učiteljici : “Pa dobro, povejte vi meni. Če pišejo preverjanje, pa zna 10 vprašanj, a bo to za pozitivno, ko bojo pisali test al ne.” V kolikor ste se kdaj spraševali kaj je nasprotje ambicioznosti, ste ravnokar dobili razlago. V tem manjku energičnosti ga je presegal zgolj Dinarid v prvi vrsti pred njim, ki je v tem momentu še vedno molče zlorablja mobilca. Ženi napišem še eno sporočilo, tokrat VSE Z VELIKIMI ČRKAMI, da je morda bolje, da za nekaj dni rezervira hotel.

60 minuta, nasprotje oz. kontradikcija

Mati iz zadnje vrste, ki se je – sodeč bo rdečih licih – doslej le stežka vzdržala komentarja, je uprizorila svoj pravičnostni debi :”Gospa učiteljica, to kar vi pravite, je – in sedaj bom uporabila en pravni izraz – kontradiktorno.” Šifra je : SSKJ. Skupaj s kakšno polovico staršev simuliramo mumijo – molče in blede strmimo direktno predse.

71 minuta, v slogi je moč

Članica KHM je dobila krila, ter končno izustila to, kar je želela v prvi minuti :”Gospa učiteljica. Mi starši smo se povezali in povprašali druge starše, imamo rezultate njihovih mnenj. Večina, ne vem točno koliko, kakšnih 10, se jih strinja z nami, da stvari pri vas niso v redu.” Naju z ženo ni anketiral nihče. Po drugi strani, je morda res bolje, da nekateri starši, svojih otrok doma ne učijo matematike.

79 minuta, jaz sem svojo šolo končal

Soprog članice KHM zaključi svoj vložek s strelom mimo vrat, ko na vse to doda :”jaz sem svojo šolo končal – osnovno, srednjo in fakulteto.” Vseved, katerega ime je že na seznamu bodočih nominirancev za Nobelovo nagrado. Možgani mi zatečejo, tudi sam začnem razmišljati o lobotomiji.

85 minuta, naliv

Učiteljica po 33 letih prakse ostane brez besed. Uživa z otroci. Moj otrok, ki je daleč od akademskega diamanta – je bolj cirkon – jo obožuje. Učiteljica molče strmi v članici KHM, ki jo na tej točki vprašata “Kako se pa vi počutite, ob tem kar smo vam povedali?”. Sledi solza. Pri učiteljici navzven, pri meni navznoter. Sklenem tudi, da se za darilo ob koncu leta bržkone ne bo zbiralo prispevkov.

Sodnikov podaljšek, debilni decibeli

Postane jasno, da se prireditev bliža koncu. Nekaj staršev je vmes zapustilo prizorišče, saj so ugotovili, da tudi lobotomija ne bo prinesla ustreznih rezultatov. Glasnost KHMjevk narašča, hkrati ostrina izjav. Sliši se izjave tipa “pazite kaj govorite”, “menjava razreda” in “pogovor z ravnateljem.” Ne morem verjeti, da sem v šoli. Kaj šele, da sem v osnovni šoli, obkrožen z odraslimi osebki, ki verbalno linčajo edino osebo v razredu, ki se ukvarja z njihovimi otroci več kot eno uro dnevno. Postane mi slabo, zazrem se v tla.

Epilog

Življenje ni pravično. Nikoli ni bilo, in nikoli ne bo. Nekateri se rodijo v državah brez sanitarij, vode in elektrike, ob tem pa jim na glavo padajo bombe. Za šolo tam ne vedo kaj je. Spet drugi pa se rodijo v eni najlepših in najvarnejših držav sploh, z dobrim izobraževalnim sistemom in brezplačno šolo, kjer  pišejo test iz matematike. Test, na katerega se, bodisi niso pripravili, bodisi so bili zmedeni ali pa so nadarjeni za matematiko kot jaz (beri : 3 + 5 = modra). Doživeli so neuspeh, ki je le eden prvih v dolgi seriji neuspehov, ki se imenuje življenje. Neuspehov, brez katerih nikoli ne bi mogli razumeti kaj je uspeh, ter kako se do tega pride. Kakšna je razlika med prevzemanjem odgovornosti in iskanjem krivca. Delom in ne-delom. Je učiteljica stroga – nedvomno da. Je to koristno za otroka – absolutno da.  Življenje za večino ljudi ni kraljeva poroka in to, da se otrok navadi, da ni vedno najboljši, najlepši, najbolj pameten in najbolj oh-in-sploh, je največ kar lahko učitelj otroku da. A so starši, ki to okoliščino razumejo kot razlog za boj proti vsesplošni krivici, ki je prizadela njihovega, in samo njihovega potomca. Žal se ne zavedajo, da je edina krivica tista, ki jo s tem vedenjem delajo sebi in svojim otrokom.

Vaš vdani avtor je neto zahajal v izobraževalne ustanove praktično 20 let. Da se razumemo – nisem genij, daleč od tega. Zelo daleč. A moji ljubeči in vsega hudega navajeni starši so se zanimali, kaj se dogaja v šoli, mi pomagali pri razlagi, me spraševali in često vadili z menoj. Zakaj ? Ker starš ni zgolj logistično podjetje in bankomat. Šolski sistem je bil bolj brutalen – spraševanje je bilo nenapovedano, pred testi se ni pisalo preverjanj in – ne boste verjeli – vprašanja na testu so bila pogosto presenečenje. Kar je bržkone tudi namen preverjanja razumevanja substance. Imeli smo nekaj takih pedagogov, ki bi jih v resnih državah brcnili iz službe, v manj resnih pa poslali na prisilno delo. Strogosti naše učiteljice za slovenščino v srednji šoli se ne bi branil sam Hitler. Je komu kaj manjkalo ? Ne. So vsi dobitniki Prešernovih nagrad ? Tudi ne. Ravno zadnjič me je pobral taksist, sošolec. Vesel sem ga bil kot radio, še posebej ko je usekal po nižji tarifi. A ob obujanju spominov za svojo usodo ni krivil drugih.

Advertisements

37 thoughts on “Roditeljski sestanek

  1. Matjaz says:

    Kako osvetlil si Amon-Ga….
    roditelja, člana društva Ka-eM-Ha…
    …preklete zveri Mesojede
    produkt so bede, lastne sence blede…
    Amen!

    Like

  2. Polona says:

    Bravo!!! Koncno nekdo, ki me razume!
    Je res mozno to kar se dogaja???
    Vseeno vprasanje – ob tem popolnem povzetku – si mogoce v kateri koli minuti tekme podprl uciteljico?

    Like

  3. brat Jaro says:

    Bojan, odličen, duhovit zapis, ki mi pa pušča cel kup odprtih vprašanj. Eno mi še posebej ne da miru: Zakaj si pustil ta linč in nisi stopilv bran učiteljici?

    Like

  4. Masa says:

    BRAVO! Komično, sarkastično in žalostno obenem.. A žal resnično. Človek se ne čudi od kod takšni otroci.. od retardiranih staršev… Sem učiteljica po profesirji in resnično zaradi takih dogodkov vsak teden vesela, da delam v drugo branži javnega sektorja… BRAVO še 1x..čudovito humoren zapis Maša

    Like

  5. Andrej says:

    Zakaj pa si ostal tiho? Ce si ze solzico potocil za ubogo uciteljico, bi lahko menda tudi kaj povedal. Ah ja, dajmo raje tiho in se ne izpostavljat z mnenjem in potem nekaj na netu napisat. Tudi to je del problema.

    Like

  6. krneki says:

    Te mamice iz kluba KHM svoje otroke pošljejo na dnevno dozo kebaba in monsterja, medtem ko same ob kofetku gruntajo nova nadaljevanja Xena Namesto da bi se ukvarjale s svojimi otroki…….

    Like

  7. Melita says:

    😄😄😄 super blog, zabaven zapis in še kako resničen in podoben vsem roditeljskim sestankom. Če se dotakne v razmislek vsaj enega člana KHM in njegovih privžencev je zadetek v polno. 👍
    Odlično, sedi 5 😂

    Like

  8. Matej Horzelenberg says:

    Zelo zanimiva pripoved – škoda, ker prvoosebni pripovedovalec ni tudi aktivnejši ‘agens’? Morda pa zbere(š) pogum …

    Predlagam, da poleg tega zapisa tudi konkretneje ukrepa(š)!

    Npr. prva poteza (čimprej): obisk učiteljice, tolaženje in zagotovitev, da si boš s strani staršev (za začetek vsaj eden, ki že ni nobeden) KLJUB VSEMU prizadeval za konstruktivno sodelovanje, kolikor pač staršem v stiku s šolo neizbežno in nezamenljivo (in v najboljši veri celo zaželeno) seveda tudi pritiče; druga poteza: kandidatura za predstavništvo staršev razreda z utemeljitvijo, da starši nujno potrebujemo (čim)bolj uravnoteženo, vsestransko (vsaj bolj barvno, četudi zelo kodrlajsasto živo-pisano, ne pa črno-belo) kritično (zdravorazumsko v najboljšem pomenu) distanco oz. pozicijo do izzivov in težav, s katerimi se soočamo sami, naši otroci ter (skupaj z našimi otroki) ne nazadnje tudi učitelji – z osnovno mero mentalizirane afektiranosti (preka(lj)ene modrosti) je možno definirati, kaj vse so (sploh) resnične težave, za kaj si je dejansko vredno prizadevati (na malo daljši rok kot samo do naslednjega testa ali konca ocenjevalnega obdobja) itd. itd.

    Pogosto je dovolj že, če je vsaj kdo sposoben malo pomiriti duhove (ne nujno z rdečim kartonom – lahko piska samo polčas =>) …

    Za to se kot starš zavzemam tudi sam – prav neverjetno je, kako hitro se lahko ‘depolitizira’ marsikak ‘referendum’, če se le ne igramo politikov. Dvignimo belo zastavo!
    Matej Horzelenberg

    Liked by 1 person

  9. Johan says:

    Imam eno vprašanje – edino, ki se mi zdi v taki situaciji zares pomembno: zakaj ste bili (ostali, predvsem pa vi osebno) tiho? Zakaj ste pustili, da se nekaj osebkov izživlja nad učiteljico in ji s tem otežuje delo tudi z vašimi otroki?
    Ker dokler ste kot večina tiho, ste v tej zgodbi vredni in krivi ravno toliko, kot članice KHM.

    Liked by 1 person

  10. tomazzaman says:

    Moram odgovorit. Del problema je tudi avtor prispevka, ker tole pise na blogu, namesto da bi na sestanku samem udaril po mizi. Ne me narobe razumet, se strinjam z vsem zgoraj napisanim, ampak ce pustis KHM-jevkam da bojo glasne, bojo pac glasne. Ce pa se jim postavis po robu, jih bos pa najmanj presenetil, in jim mogoce z zgoraj povedanim dal tudi mislit. Veckrat, ce bo to potrebno.

    “The only thing necessary for the triumph of evil is for good men to do nothing.” ― Edmund Burke.

    Liked by 1 person

  11. vaščan says:

    Čestitke za briljanten zapis! Saj vem, da vsem tem omenjenim kandidatkam tudi lobotomija ne bi pomagala, morda pa bi vsaj kakšen stavek v takole jasnem jeziku iz vaših ust dal nekaj volje za vztrajanje tistim staršem, ki se s temi pacientkami ne želijo in ne upajo ukvarjati ter dal vsaj miligram zadoščenja učiteljici, ki se trudi za vašega otroka.
    Moja otroka sta v srednji šoli, najstarejši na faksu. Pri nas na podeželju so bile stvari še dobre v primerjavi z vašim opisom, a se stanje rapidno slabša po besedah g. ravnatelja. V srednji šoli so pa starši prave perle v tem razredu, kjer sta moja dva. Nobenega zagovarjanja, nobenih izgovor. Veliko pa volje in truda za iskanje najboljših rešitev! Razrednik, čeprav mlad in neizkušen, je dobesedno neverjeten in otroci ga spoštujejo, kjub njegovi strogosti. Je pa seveda po moško jasen, pregleden, brez zavijanja besed v celofan, tako, da vsi ves čas vedo pri čem so. Zgled tudi starejšim, bi rekel jaz.
    Drugič se pa vseeno oglasite, ker sicer bo tole ostal samo navaden zabaven tekstič! Hvala za vso to zanimivo izkušnjo!
    LP
    Vili

    Like

  12. Dare says:

    Carsko!!! 🙂 A kaj ko tega oni idiotski starši iz KHM tega ne bodo prebrali oziroma ne bodo razumeli. 😦 Pravniki izraz “oziroma” tolmačijo z in/ali…

    Like

  13. Pedagog says:

    Na – še ena skupina histeričnih in hiperambicioznih staršev, ki zaradi svojih nezdravih ambicij maltretirajo uboge učitelje! – bi bila moja prva misel, če bi bral blog Roditeljski sestanek kot zunanji opazovalec. Žal pa, kot pedagog na šoli za male živali, spadam v isti koš kot Ksena, Dinarid, široki ramenar ozkih misli, rdečeličnica in ostale pomilovanja vredne histerčne mamice društva KHM, ki smo vreščali na ubogo učiteljico, da zahtevamo višje ocene.

    Grozljivo vedenje staršev – to je bilo mnenje nadobudnega blogista, ki pa ni imel dovolj poguma, da bi svoje mnenje izrazil na sestanku samem in kot pravi mačo, za katerega se očitno ima, ubranil učiteljico pred neupravičenim napadom. Ne, raje je izjemno neprijeten roditeljski sestanek prihuljeno uporabil za bedno avtopromocijo in iz njega naredil blogističen šov, večinoma z rahlo izkrivljenimi citati, da bolje ustrezajo celotni gnojnici njegovega pisanja. Škoda le, da zraven ni pripel še svojega selfija, ki ga je, široko nasmejan, po Kardashiansko opalil na roditeljskem sestanku predlani – edinem sestanku, na katerega se je do sedaj pomujal priti. Pa še to verjetno samo zaradi selfija.

    Ker se gospod blogist, kot sam poudarja, redno ne udeležuje roditeljskih sestankov (zakaj neki bi se jih, to je vendar za babe in pomehkužene moške, on gre raj na pir +/- fuzbal), verjetno ne ve, da smo imeli z učiteljico že več nekonstruktivnih sestankov, na katerih smo bili starši čisto umirjeni in smo skušali z učiteljico doseči nek splošen dogovor glede preverjanja znanja in odnosa. Pa je bilo vse bob ob steno. Odtod nasršenost.

    Gospod blogist v svoji ognjevitosti ni opazil, da starši ne težimo zaradi slabih ocen, češ: “MOJ OTRRROOOK ZASLUŽI VEEEEEČ!!!”, temveč da smo želeli, da otroci vsaj približno vedo, kaj se sprašuje, kdaj bodo pisali in kaj morajo predelati. Tega niso vedeli in že vse leto je zaradi tega vladala zmeda. Gospodu blogistu se mogoče zdi to smešno, ampak velika večina otrok je bila res v stiski – ker sploh niso vedeli, kaj natančno se zahteva od njih. Ja seveda – vsi imajo tremo pred kontrolkami – ampak tukaj ni šlo za to. In ja seveda – eni imajo višje ocene in drugi nižje – pa tudi za to ni šlo. Sploh pa – nihče ni trdil, da se kot otroci v osnovni šoli nismo nič učili. Da pa mora ves razred staršev otrokom v 4. razredu praktično ves čas pomagati pri učenju – no, s tem pa je zagotovo nekaj hudo narobe.

    Ker z gospo učiteljico konsenz ni bil možen in ker je bil načrt šole, da ima učiteljica naše otroke še naslednje leto, smo se starši pač povezali in sklenili, da bomo za naslednje leto zahtevali drugo učiteljico/učitelja. Naši odnosi z dotično učiteljico so namreč zašli v povsem slepo ulico. Je to kaj tako strašnega? Ali smo v preteklih letih težili in napadali uboge učiteljice? Gospod blogist tega ne ve, ker se seveda raje udeležuje drugih, njegovemu spolu, statusu & razgledanosti primernejših sestankov. In pride na brezvezen ruditlski sestank kot prawy moshky, že pred začetkom naveličan, samdabomirubajt pa da babanautežila. Edini pravi desc! Ki uporabi mučnost sestanka kot navdih za svoje podn pisanje, imenovano blog – al blob al flop al zoc al kako že… Iskriva odličnost inteligence!

    In neverjetna osebna žaljivost. Gospod blogist je bil namreč prepričan, da bo vsa njegova pisarija anonimna, kar je ob tem, da opisuje razred svojega otroka, skrajno naivno, da ne rečem tupo. Moram priznati, da me je po prvem branju sprva pošteno pogrelo. Da nas psevdo frajer, ki tiho sedi, stalno drka telefon in očitno ne ve, za kaj sploh gre, obklada s takimi nazivi in zapovrhu naplete zajebantsko lažnivo zgodbo, me je prav prizadelo. Res. No, ko se je prva jeza razkadila, pa sem pomislil, kakšen revček moraš biti, da si s takimi zgodbicami višaš rejtinge na blopu in Fejsfuku. Ultrapodn od iberbede, a ne?

    No, pa sarkazem na stran. Ostaja dejstvo, da je izrabiti tako občutljivo temo, kot je roditeljski sestanek, na katerem se krešejo mnenja staršev in učiteljice, za ušiv blog, ki nima druge vloge kot avtopromocijo, skrajno poniglavo, bedno in nedoraslo. Še posebej, če uporabiš izkrivljanje resnice za to, da zbašeš vse skupaj v paket “še enih histerično hiperambicioznih staršev, ki zahtevajo boljše ocene.” Če ob tem, kar smo v razredu govorili, gospodu blogistu ni bilo jasno, za kaj gre – potem je pravzaprav res še najboljše, da svoj čas in sposobnosti porabi za bloge in selfije. A morda raje za pisanje o lahkotnejših temah – Pričeska v Bundesligi včeraj in danes, Kako izbrati okvirje sončnih očal, Pravi XY od bicepsov do feltn. Seveda, če le ne bo prehud zalogaj.

    Lepo vas pozdravljam,

    Pedagog na šoli za male živali, Retardistan b.b.

    Like

  14. stanko cvenkel says:

    Bravo!
    Končno en pravi zakjuček.
    Ko bi ti starši vedeli, kako škodijo svojim otrokom, ki so že vsega naveličani in v očeh nimajo nobenega leska.!
    So pa taki dogodki samo ena od pojavnih oblik obnašanja zahodne dekadentne družbe. Tako rekoč normalen pojav.
    Seveda bodo taki mulci povsem nebogljeni, ko se bo v nekoliko kaotičnih razmerah treba soočiti s tistimi, ki nimajo sanitarij in vode in ki jim (glej tekst zgoraj) bombe padajo na glavo. Ti zadnji imajo bodočnost; žal tudi v Evropi, kamor silijo. Pa niso nič krivi, saj bodo prevladali le zaradi šibkosti naših otrok.
    Od vseh prezirana filozofija “BLUT UND BODEN” je še kako resnična in se dogaja vsak dan. Odprite oči!
    Menda smo se kaj naućili na Kosovem! Lekcija se ponavlja v obliki navala migrantov vsak dan.

    Like

  15. Lee says:

    Hudomušen zapis, pa vendar pogrešam del, kjer se internetni heroj bori tudi v resničnem svetu in namesto grozilnih sporočil ženi, stopi v bran učiteljici. V razmislek za naslednjo zgodbo.

    Lp

    Like

  16. Irena says:

    katastrofa od staršev… delajo debile iz svojih otrok … res se nam piše idiokracija z generacijo njihovih otrok … dobro, da nisem bila prisotna… ker bi linčala celotni retatdirani snobistični klan KHM -.sama!!!.. da pa se nazivajo mamice pa je žalitev za nas prave matere, ki smo otrokom pomagali na vseh stopnjah, se z njimi ukvarjali vsako prosto minuto in tudi ”sprašile” riti, ko je bilo potrebno…

    Like

  17. Kakadu says:

    Na – še ena skupina histeričnih in hiperambicioznih staršev, ki zaradi svojih nezdravih ambicij maltretirajo uboge učitelje! – bi bila moja prva misel, če bi bral blog Roditeljski sestanek kot zunanji opazovalec. Žal pa, kot pedagog na šoli za male živali, spadam v isti koš kot Ksena, Dinarid, široki ramenar ozkih misli, rdečeličnica in ostale pomilovanja vredne histerčne mamice društva KHM, ki smo vreščali na ubogo učiteljico, da zahtevamo višje ocene.

    Grozljivo vedenje staršev – to je bilo mnenje nadobudnega blogista, ki pa ni imel dovolj poguma, da bi svoje mnenje izrazil na sestanku samem in kot pravi mačo, za katerega se očitno ima, ubranil učiteljico pred neupravičenim napadom. Ne, raje je izjemno neprijeten roditeljski sestanek prihuljeno uporabil za bedno avtopromocijo in iz njega naredil blogističen šov, večinoma z rahlo izkrivljenimi citati, da bolje ustrezajo celotni gnojnici njegovega pisanja. Škoda le, da zraven ni pripel še svojega selfija, ki ga je, široko nasmejan, po Kardashiansko opalil na roditeljskem sestanku predlani – edinem sestanku, na katerega se je do sedaj pomujal priti. Pa še to verjetno samo zaradi selfija.

    Ker se gospod blogist, kot sam poudarja, redno ne udeležuje roditeljskih sestankov (zakaj neki bi se jih, to je vendar za babe in pomehkužene moške, on gre raj na pir +/- fuzbal), verjetno ne ve, da smo imeli z učiteljico že več nekonstruktivnih sestankov, na katerih smo bili starši čisto umirjeni in smo skušali z učiteljico doseči nek splošen dogovor glede preverjanja znanja in odnosa. Pa je bilo vse bob ob steno. Odtod nasršenost.

    Gospod blogist v svoji ognjevitosti ni opazil, da starši ne težimo zaradi slabih ocen, češ: “MOJ OTRRROOOK ZASLUŽI VEEEEEČ!!!”, temveč da smo želeli, da otroci vsaj približno vedo, kaj se sprašuje, kdaj bodo pisali in kaj morajo predelati. Tega niso vedeli in že vse leto je zaradi tega vladala zmeda. Gospodu blogistu se mogoče zdi to smešno, ampak velika večina otrok je bila res v stiski – ker sploh niso vedeli, kaj natančno se zahteva od njih. Ja seveda – vsi imajo tremo pred kontrolkami – ampak tukaj ni šlo za to. In ja seveda – eni imajo višje ocene in drugi nižje – pa tudi za to ni šlo. Sploh pa – nihče ni trdil, da se kot otroci v osnovni šoli nismo nič učili. Da pa mora ves razred staršev otrokom v 4. razredu praktično ves čas pomagati pri učenju – no, s tem pa je zagotovo nekaj hudo narobe.

    Ker z gospo učiteljico konsenz ni bil možen in ker je bil načrt šole, da ima učiteljica naše otroke še naslednje leto, smo se starši pač povezali in sklenili, da bomo za naslednje leto zahtevali drugo učiteljico/učitelja. Naši odnosi z dotično učiteljico so namreč zašli v povsem slepo ulico. Je to kaj tako strašnega? Ali smo v preteklih letih težili in napadali uboge učiteljice? Gospod blogist tega ne ve, ker se seveda raje udeležuje drugih, njegovemu spolu, statusu & razgledanosti primernejših sestankov. In pride na brezvezen ruditlski sestank kot prawy moshky, že pred začetkom naveličan, samdabomirubajt pa da babanautežila. Edini pravi desc! Ki uporabi mučnost sestanka kot navdih za svoje podn pisanje, imenovano blog – al blob al flop al zoc al kako že… Iskriva odličnost inteligence!

    In neverjetna osebna žaljivost. Gospod blogist je bil namreč prepričan, da bo vsa njegova pisarija anonimna, kar je ob tem, da opisuje razred svojega otroka, skrajno naivno, da ne rečem tupo. Moram priznati, da me je po prvem branju sprva pošteno pogrelo. Da nas psevdo frajer, ki tiho sedi, stalno drka telefon in očitno ne ve, za kaj sploh gre, obklada s takimi nazivi in zapovrhu naplete zajebantsko lažnivo zgodbo, me je prav prizadelo. Res. No, ko se je prva jeza razkadila, pa sem pomislil, kakšen revček moraš biti, da si s takimi zgodbicami višaš rejtinge na blopu in Fejsfuku. Ultrapodn od iberbede, a ne?

    No, pa sarkazem na stran. Ostaja dejstvo, da je izrabiti tako občutljivo temo, kot je roditeljski sestanek, na katerem se krešejo mnenja staršev in učiteljice, za ušiv blog, ki nima druge vloge kot avtopromocijo, skrajno poniglavo, bedno in nedoraslo. Še posebej, če uporabiš izkrivljanje resnice za to, da zbašeš vse skupaj v paket “še enih histerično hiperambicioznih staršev, ki zahtevajo boljše ocene.” Če ob tem, kar smo v razredu govorili, gospodu blogistu ni bilo jasno, za kaj gre – potem je pravzaprav res še najboljše, da svoj čas in sposobnosti porabi za bloge in selfije. A morda raje za pisanje o lahkotnejših temah – Pričeska v Bundesligi včeraj in danes, Kako izbrati okvirje sončnih očal, Pravi XY od bicepsov do feltn. Seveda, če le ne bo prehud zalogaj.

    Lepo vas pozdravljam,

    Pedagog na šoli za male živali, Retardistan b.b.

    Like

  18. Bralec says:

    Lepo cinična percepcija sestanka, kjer gre za avtorjevega otroka kategorije cirkon. Pisec glede na egoizem še na tem nivoju ni- marš nazaj na intelektualistični tekoči trak, če sploh imaš službo.

    Like

  19. Katarina says:

    Upam, da ste nekaj od vasih misli povedali pred celim razredom, v bran uciteljici in vasemu obcutku za pravicnost, lp

    Like

  20. Tvojprijatelj says:

    A si bil tih k rit, al si ji stopil v bran? Sodeč po zapisanem si bil držal jezik za zobmi. Pička. Drugič stopi učiteljici v bran, po bitki si lahko general. Tam si se pa pokakal.

    Like

  21. Ivana Maria Stevelic says:

    V vseh pogledih brilijanten zapis ! ( Le vaša huda učiteljica slovenščine vas ni naučila sklanjati “otrok”, pa tudi postavljati vejic ne, haha😉).
    Iz srca sem se nasmejala !!

    Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

w

Connecting to %s