Moške tangice

0016602_es-addicted-manufacturer-jockstraps-captivating-homosexual-underwear-penis-men-strings-thongs-cotton_550

“Dober dan. Imate moške tangice?”, sem povsem suvereno vprašal prodajalko. Gospa je privzdignila za debelo dioptrijo skrit pogled, ter – bržkone zato, ker tega vprašanja ne sliši ravno pogosto – zmrznila. “Fantovščino imamo, veste”, sem skušal prikriti zdaj že viden madež na svojem ugledu normalnega moškega, ki plačo služi oblečen. Pokazala mi je stojalo v kotu, ter zagotovila, da lahko zadevo v polni diskretnosti preizkusim v kabini. Potem se je predala lažnemu pisanju nečesa na listek in pustila da temeljiteje razmislim o svoji izbiri.

Prevladujoče javno mnenje veleva, da so tangice na moškemu domena profesionalcev – plesalcev striptiza in bodybuilderjev – ne normalnih Janezev Novakov, ki želijo popestriti dogajanje v domači ali tuji spalnici. Taisto mnenje veleva tudi, da bi mnoge ženske ob moški zadnji plati razdvojeni s tangicami doživele najmanj smejalni, če ne celo srčni napad – nikakor pa ne živalske strasti.  Namensko  seksi perilo namreč potrebujejo moški, ne ženske (ženske ga morajo le nadeti). Ženske so povsem zadovoljne in zadovoljene brez nokturnega stilskega izziva, skozi katerega se soprog iz klasičnega fukotožneža v belih gatah prelevi v Batmana.

Jasno kot beli dan je, da obstaja v družbi pošastna asimetrija pri tem kaj se pričakuje, da bodo za moško posteljno zblaznelost naredile ženske, in kaj bodo za (re)animacijo damske poželjivosti naredili moški. Za žensko se – če sodimo po prevladujočih kulturnih elementih, ki segajo od od filma, do literature in mode – pričakuje, da bodo obuvale visoke pete, se depilirale od glave do taistih pet, pnevmatično nadgrajevale različne dele telesa, posegale po čipkah in neskončni paleti drugih pripomočkov, ki jih v Hoferju (še) ne prodajajo, ter sem ter tja na obisk pripeljale še kakšno prijateljico. Seveda, v ponižni službi nebrzdane strasti moškega. Moškega, ki bo svojo ponavadi bliskovito koreografijo seksualne zapeljivosti v najboljšem primeru kronal z odstranitvijo preluknjanih nogavic.

Opisano prepričanje ne bi moglo biti bolj skregano z resničnostjo. Absolutno bi lep odstotek moških v tangicah ubil še tako eksplozivno mero poželjivosti. A to ne spremeni dejstva, da Viktorijanski stav žensk do spolnosti, po katerem so nevestam pred poročno nočjo svetovali da naj se “uležejo na hrbet in mislijo na Anglijo” preprosto ne drži. Kulturni okvir veleva, da so ženske praktično permanentno na pol frigidne in se spolnosti lotijo, ko jim zmanjka izgovorov za moža. Omejeni okvir je zabetoniral tudi predvidevanja o tem, kaj ženske vzburja in kaj ne : ženske ne rabijo posebnega vzburjenja in dovolj je 15 sekund misionarskega likanja v ritmu Modrijanov. Ali pač ?

Znanost ne laže, lažejo le ljudje. Tudi ženske. Daniel Bergner v svoji epski knjigi o ženski poželjivosti z naslovom “What do women want?” (nasproti pričakovanjem knjiga nima 5.000 strani) nazorno opisuje empirični preizkus, katerega namen je bil ugotoviti kaj ženske in moške vzburja. Znanstveniki so si pri tem pomagali s pletizmografom (naprava, ki se vstavi tja kamor moški večinoma želijo že na prvem zmenku) in meri pretok krvi, vlažnost in – ob izrazitem pomanjkanju druge besede – žmohtnost. Seveda so testnim subjektom hkrati ponudili tudi možnost samo-ocene, s katero so preverjali kdo si določenih fantazih pač ne želi priznati. Rezultati so bili precej zgovorni, praktično brez dvoma pa privzetor razumevanje ženske spolne sle opisano zgoraj preprosto zavračajo.

Anketirankam so tako skozi preizkus kazali različno vnetljive posnetke – mehke porno filme, trde porno filme, gole moške (v nizkem štartu), gole moške (v strumni drži), gole ženske, lezbično akcijo, drkanje vseh vrst, ter celo opice, ki se naskakujejo, kot da je zadnjič. Z izjemo sproščenih moških, so vse slike na strani žensk sprožile poplavo bibličnih razsežnosti – tudi v primerih, ko so ženske (pod močnim kulturnim pritiskom) dejale, da jih določena situacija ne vzneburja. Moški so bili predvidljivo kategorični (beri : opice pri njih niso dosegle trdega učinka, medtem, ko se jim je pri lezbičnih situacijah pozitivno snela veriga).

Spolnost je razsežnost odnosa in vsak dober odnos vzcveti ali propade zaradi slabe komunikacije. Odprta komunikacija, kaj kdo želi in česa kdo ne bi, je predpogoj za razigrano spalnično življenje. Zato lubčki in lubice – omogočite si, da presežete kulturne konstrukte – tudi če bo zahtevala, da ste kavboj. Bolje to, kot da poštar začne nositi pošiljke 3-krat dnevno.

Advertisements

Kdaj jo podreti ?

fallen-christmas-tree

“Kdaj boš podrl?”, je skozi dominantno aromo post-silvestrske sarme zarohnelo iz kuhinje. “Ne bom še, ker tako lepo bingljajo”, sem odvrnil bolj kot ne instantno. Medtem, ko je prestolonaslednik zardel,  misleč, da se roditelja zopet igrata Schwardwaldsko kliniko, se je vnela igra sivih celic s ciljem odgovoriti na (na videz) preprosto vprašanje : kdaj se vzpostavi “normalno stanje” in podre novoletno jelko ?

“Jutri pa podiramo jelko” je ob izjavi “Ne pijem več” ena tistih baročno odebeljenih basni, k si jih večina ljudi ob fizičnem in moralnem mačku zada v prvih dneh novega leta. Letos sem sklenil, da bo drugače kot lani, ko sem vrtnico za valentinovo gladko zatlačil pod še vedno utripajočo inštalacijo ob robu dnevne sobe. Tradicionalni tempo za podiranje narekujejo vraževerja, ki v različnih interpretacijah sugerirajo na dve možnosti.

Prva je, da mora jelka zapustiti prizorišče najkasneje “do 12 božičnega dne”, ki vedno pade na šesti januar. Za dosledne in (vsaj kar se tiče jelke, nevzdržne) je to dan, ko so trije modreci obiskali dojenčka Jezusa. Glede na to, da smo za silvestrovo ponavadi odsotni, nas na 6. januar sicer tipično obiščejo kakšni trije ljudje, a nobeden od teh ni pretirano moder, dojenčka pa v hiši ni že 10 let. Druga, še bolj stroga možnost veleva, da je potrebno jelko neusmiljeno pokončati najkasneje preden ura na silvestrovo odbije polno – sicer sledi nesreča. Glede na to, da je povprečen človek na silvestrovo pod še večjim kotom kot jelka, bi nesrečo povzročilo kakršnokoli pretirano izražanje motorike – vlečenje kablov in zlagnje krhkih okraskov pa nedvomno, zato to vraževerje bržkone drži.

Vzdržnost pri podiranju sicer tipično ni sila pogosto prisotna značajska poteza, a ko pride do novoletne jelke, marsikdo ne potrebuje veliko truda, da najde tisti zanj pravi razlog, da podaljša adventni lightshow. Odstranitev le tega je sila simbolično, saj označuje povratek v ustaljeno mezdno rutino – vsaj kakšen dan ali dva več tega brezskrbnega občutka vsakomur prideta prav. Res zavzeti za podaljšek brez pretiranih cerkvenih formalnosti hitro sežejo po kakšni drugi veroizpovedi in zadevo potegnejo vsaj do 13 oz. 14 januarja. Nekateri potihem upajo, da se bo pod jelko vseeno parkiralo še kakšno pozabljeno darilce. Tisti, ki na jelko nabašejo 2 kilograma sladkarij pa po tihem vedo, da do njenega slovesa nima smisla hoditi na fitnes – več kot odličen motiv za odlašanje. Med močnejšimi motivi je seveda tudi sosedska zavist, saj jelke nikakor ne moremo podreti pred sosedom.

Podiranje jelke je hkrati eno tistih opravil, ki za seboj potegne dodatno delo – sesanje, transport v kletne prostore ter – ob nenadnem sproščenem prostoru – celo kakšen nenačrtovan izlet v Ikeo. Zategadelj se je potrebno tega post-prazničnega opravilo izogibati dokler zadeva po naravni poti ne odmre. Za lastnike silikonskih – jelk seveda – pa je seveda to slaba tolažba.