Od plastične do lesene lupine

from-cradle-to-grave

“Pihni sine, pihni”, sem kot navijač Manchester Uniteda vzpodbujal prestolonaslednika k sopihajočemu gašenju sveč na rojstnodnevni torti. Pihal je, kot da gasi požar. Poleg je sedela mati prednica, v pozni jeseni življenja, za katero bi tovrstno sopihanje bržkone pomenilo obisk pri pulmologu. Videti starše, ki so stari kot Grčija (za kavo z njimi bi lahko prodajal vodene ture), ter malega, ki je še včeraj večkrat dnevno dokazoval, da sodi med sesalce, je prebudilo mnogo lepih spominov. A kot se rado zgodi, je nostalgija hitro švignila iz srca v glavo, kjer so se kot kovanci iz igralnega avtomata vsule misli o tem, da med rano mladostjo in pozno starostjo ni bistvenih razlik.

Vsak pravi moški (ter tudi spoštljiva količina žensk) od vseh ur biologije v osnovni šoli odnese temeljno zavedanje, da je žeja hujša od lakote. Zato ni nobeno presenečenje, da je dojenje ena od silno priljubljenih aktivnosti na diametralno nasprotnih polih starostne premice. Najmlajši se sicer do pnevmatičnih delov telesa često vedejo, kot da so v Gardalandu in sesajo kot da je zadnjič. Za prav tako pa se preživahno sesanje iz cevk lahko izkaže pri sivolasi demografski skupini.

Kar gre notri, mora ven – fizikalni zakon vezan na mnoge človeške aktivnosti. Zato ni presenetljivo, da so plenice vsesplošno popularen modni kos, po katerem seže tako staro kot mlado. Zadnji trendi proizvajalcev te “bele blazinice olajšanja” kažejo na to, da so za njih v športnih in drugih aktivnostih primerna ciljna skupina tudi “navadni” odrasli, ne le tisti, ki jim napeljava rada ponagaja. Na policah lahko namreč najdemo športne plenice in športni vložki. Za udobje in lagodje pač nikoli ni prezgodaj niti prepozono.

Udobje pa je tista razsežnost bivanja, ki je ključna pri gibanju, ko telesne ekstremitete in motorika še ne deluje oz. ne deluje več. Voziček – bodisi otroški, bodisi invalidski sta med pogostejšimi prevoznimi sredstvi. Uporabniška izkušnja je praktično identična (z izjemo elektrišnih invalidskih vozičkov, ki bodo kmalu v stilu Tesle samovozeči) – za vozičkom koraka zaskrbljeni homo erectus, v njem pa sedi bitje, ki se slini in z radovednostjo nekoga, ki se je ravnokar zbudil iz splošne narkoze, opazuje nepričakovano okolico. Slinjenje je seveda neizbežno – tistim ob vznožju življenjske krivulje rastejo zobki, pri tistih v zaključni ravnini isteg grafa pa je proteza zrahljana bolj kot zaupanje v aktualno vlado.

Podobnosti pa niso prisotne zgloj med še plešastimi in zopet plešastimi, temveč tudi pri tem, kako se okolica do njih tipično vede. Tako do prvih kot drugih se namreč ljudje obnašajo, kot, da gre za silo kompleksne primerke, ki potrebujejo logopeda, psihologa, psihiatra, nevrologa in otorinolaringologa hkrati : glasno, počasno in ponavljajoče govorjenje je takorekoč norma. Seveda nam žrtve našega ne ravno empatičnega didaktičnega pristopa vztrajno vračajo z indiferenco ravnokar iztrebljenega slona. Indiferenca je seveda širše narave. Tako tist, ki jim dnevno grozi beli puder kot tisti, ki jih dnevno preganja bela dama s koso, so povsem ravnodušni do tega kaj imajo oblečeno, ali je to pobruhano, poslinjeno ali samo polulano.

Imajo pa starostniki eno sila pomembno prednost pred vsemi drugimi starostnimi skupinami. Kadarkoli se namreč lahko povsem izklopijo. Ne iz aparatov, temveč iz nore okolice, ki je za njih bolj breme kot karkoli drugega – s preprostim izklopom slušnega aprata. Sleherni poročen moški bi bil za tovrstno storitev bržkone pripravljen plačati izdatno mesečno naročnino.

Obe skrajnosti življenjske krivulje imata tudi to lastnost, da v skrbnikih bližnjih, k ise nahajajo na teh skrajnostih, prebudita brezmejno darežljivost. Ko namreč dokažeš, da znaš uspešno trositi seme, noben voziček ni predrag. Ko se kakšen od bližnjih poslavlja, te z isto prodajno krilatico v stilu “pa ne boste tukaj šparali” na Žalah nežno vzpodbudijo k nakupu mahagonijeve krste obložene z alcantaro (ki ima najbrž še USB vhod in je klimatizirana).

Ena stran pa je gotova – tako biti dojenček, kot sleherni dan začeti z infuzijo in  poslušanjem pesmi “Last chance” ponuja užitke, ki jih vsi ostali v vmesnih starostnih skupinah ne znajo osvojiti : bodisi ti nobena stvar še ne pomeni nič, bodisi, ti je vseeno za vse.

Advertisements