Nežni trgovec s sanjami

consulting-thumb  “Dobri?! Lepo prosim, zdaj sem pa užaljen. Pri nas, gospod, se začnejo zadeve s pridevnikom čudovito, nato pa gredo navzgor”, me je suvereno okrcal modni svetovalec v eni od ljubljanskih trgovin, ko sem nedavno iskal nove čevlje. Molče sem sklonil glavo in pomislil, kje v življenju sem narobe zavil, da sem se znašel v tem osladnem modnem posilstvu, ter se poglobil v absurdnost prijemov, ki sem jim bil podvržen.

Absolutno prva stvar, ki sem jo ob kupovanju konfekcije redno deležen je popolni in nepovratni prehod na dvojino, in sicer tako silne globine, kot da sva s prodajalcem skupaj prebila najmanj 6 let v JLA.Takoj po pozdravu sem bil namreč soočen z nad-družabnimi vprašanji tipa “Kaj iščeva”, “Za kakšno priložnost se rihtava” in “Kako se počutiva” na ta veseli dan.  Dotičnemu mojstru modnega trženja bi najbolje ustrezal opis, ki ga je svojemu knjižnemu junaku Fredricku posvetil avtor Wilkie Collins v knjigi Ženska v belem : “Zaznamoval ga je celostno  šibko, nevitalno-nervozen in pretirano kultiviran videz, ki je bil hkrati neprijetno in unikatno delikaten za moškega. Obdarjen s prepirljivim in regajočim glasom, je bil vidno hiper-občutljiv na svetlobo, hrup in kar najmanjšo sled vonjav nižjega stanu, ter v celoti nesposoben vzdržati sleherni mentalni napor ali vznemirjenost, ne da bi mu ob temu grozil takojšnji padec v globoko nezavest”.

Tipično bolj damska predispozicija ga ni ustavila – nasprotno. Govoril je z dinamiko in barvitostjo Maria Galuniča v najboljših letih, ter me nemudoma zakopal pod plaz pomanjševalnic : srajčka, štumfki, robček – vsak iskani kos je ušel iz MiniMunudsa. Izvirni sum, da dečko goji poglobljeno zanimanje za moj spol je potrdillo dejstvo, da sem moral navzlic isti številki preizkusiti vse 4 srajce, ki jih je izbrala njegova nežna vejica. Rahločutni nasveti so šli proti jugu, saj je sledil pas – obsega tega je izmeril manualno, pri čemer sem nagonsko vakumsko stisnil ritnici. Mojo preventivo je pomiril z pridevniško salvo, saj je dejal, da je “izbrani pas tako slikovit, da bo bržkone na okolici pustil pečatujoč vtis.” (Dokler ne bo pečatujočega vtisa na meni pustil on, mi to ni predstavljalo ovir).  Pasni nasvet je kronal z izjavo “da ima on istega”. (brezplačen nasvet vsem prodajalcem konfekcije – to, da imate vi istega ali isto, je bolj kot ne gotov razlog, da ga jaz ne želim imeti).

Odločil sem se, da pokažem malo iniciative in poguma, ter si sam izberem čevlje. Dasiravno gojim določeno mero okusa, to za Liberaceja ni bilo dovolj, saj je s svojim sopranom naravnost vzrojil, da “to pa ne bo šlo”, ter da me bo “vzel v roke”. Glede na dotedanji potek dogodkov sem od strahu postal Bled in Bohinj hkrati, ter začel iskati izhod iz kabine (in situacije v splošnem). V tem momentu mi je v žepu zavibriral telefon, kar je le še podžgalo emocije na strani modne avtoritete. Klicala me je žena, ki je v drugi sekundi pogovora želela vedeti “Zakaj imam čuden glas”.

Po hitrem postopku sem zahteval račun in ritensko odracal do blagajne, kjer mi je vidno nasmejana prodajalka z ledeniškim tempom začela pakirati robo v vreče. Že ko sem mislil, da sem zaključil, in je bila poleg mene zlorabljena še plačilna kartica, se je zopet pojavil Mario in poskočno preveril “A gatke pa pa imava, ane?” Trgovino sem zapustil s polnimi vrečami v rokah, ter izdatno plastjo sladkorne glazure na glavi. Vsaj upam, da je bilo to to – saj je sladkorna glazura enake barve in strukture, kot nekaj drugega, kar bi dotični svetovalec z največjim veseljem pustil na moji glavi.

Advertisements

Vegova 4, zavod za razmišljanje

slika2

“Sine, to je super šola. Ne bo ti žal. Pa še zagotovljeno izobrazbo boš imel, če ti naprej ne bo zneslo”, mi je z zvrhano vero v moje sposobnosti, dejal oče, ob vpisu v srednjo šolo. Dolgo je tega, a v času maturantskih plesov, me je špiknila nostalgija, in nisem mogel brez temeljite refleksije, kaj vse človek lahko pričakuje v moji almi mater, srednji šoli imenovani “Vegova, zavod za razmišljanje”.

Kdorkoli je vsaj enkrat slišal za srednjo šolo, ki obljublja cerebralno rast v smeri računalništva in elektrotehnike, ve, da je tam zagotovljen izrazit fokus na učno snov – pubertetniške prioritete, kot je npr. osvajanje sošolk, namreč ni na spisku. V štirih letih sem uspel na šoli uzreti približno dve ženski. Ena je bila snažilka (klicali smo jo Tigrica, ne zaradi nebrzdane strasti, temveč zaradi vzorca, ki je dominiral na njenih rutah), druga pa razredničarka. A če prav pomislim, za Tigrico nisem povsem gotov – ob njenih brkih bi namreč Ciril Ribičič obolel za neozdravljivim manjvrednostnim kompleksom (in , kot se reče, zastrigel z brki).

Boleč manjko nežnejšega spola, je seveda neizogibno na kup privabil same bodoče Nobelove nagrajence, od katerih jih je nekaj krasilo tudi moj razred (nekateri večkrat). V spominu mi je ostal ljubitelj besede, ki je celoten maturitetni esej napisal z velikimi črkami. Še do danes ne vem, ali se je na skrivaj učil za klesalca nagrobnikov ali zgolj preizkušal srečo v sistemu. Nič manj se mi ni vtisnil v spomin poliglot, ki je v 4. letniku angleščino obvladal do stopnje, da je ob vprašanju “How do you do?”, vedno zmagoslavno pritrdil “Yes I am.” Obisk v Londonu bi se zanj bržkone končal tragično. Med zvezde se gotovo lahko vpiše tudi mistični sošolec, ki je bržkone ob nastopu šolanja sprejel svetniško zaobljubo molčečnosti. V treh letih (nato se je odločil dodatno leto utrjevati snov iz tretjega letnika) je namreč spregovoril dva stavka. Zanj – še manj pa od njega – nismo slišali nikoli več.

Pregovor pravi, da ko je učenec pripravljen, učitelj pride. Našteti in drugi sotrpini omenjenega izobraževalnega zavoda so bili nedvomno na stopnji, pripravljeni na nekaj unikatnih podajalcev znanja. Od teh bi redki zaslužili odtis rok v ulici slavnih učiteljev. Nepozabna je bila na primer učiteljica za angleščino nadpovprečno privlačnega videza z ognjeno rdečimi lasmi. Posledica je bila – za zavod poln spolno zorečih fantov – logična : vsakodnevno rjovenje stavka “Riđa se mi jako sviđa” po hodniku. Delilka informacij za predmet zgodovine je bila bržkone pod silovitim stresom in težko ohranila mirne živce – in roke. Njena zgornja vrsta zob je bila vedno deležna temeljite glazure živahno rdeče šminke, medtem ko so njeni parfumi vedno temeljito omamili celotno učilnico. A smetano bržkone pobere naravoslovna madam za kemijo – ta je bodisi hitela z žejo, preden sprejmejo Kebrov zakon, bodisi resnično uživala v plodovih svojih laboratorijskih eksperimentov.

Kdo bi si mislil, da se bom skozi te, na videz, nepremostljive ovire, prebil jaz, vaš vdani avtor. Morda ne verjamete, a še pri predmetu, ki mi bojda leži – slovenščini – sem z ocenami vztrajno gradil (o) grajo. To sem enkrat celo kronal z utrjevalnim poletnim programom (aka popravc). Mati, slavistka in literarna zgodovinarka, je v totalnem šoku od razočaranja do konca prvega roka doma hodila zavita v črno, pomirila pa se je šele, ko je njen kolega iz muzeja validiral pristnost mojega maturitetnega spričevala.

A pravi finale ni bila matura, temveč končni izlet. Tega je organiziral kar predsednik razreda, ki je imel izrazit čut za porabo skupnih sredstev v smer plemenitenja osebnega stanja. Po štirih letih “suše” (z izjemo rednih fakultativnih tečajev anatomije izven šole) smo bili kot sveže izpuščeni zaporniki, dovzetni za predsednikove obljube o Sodomi in Gomori (na španski obali, kamor se je takrat hodilo na tovrstne karnalne ekskurzije).  A ker se predsednikove obljube redko izpolnijo, nas je ob odhodu avtobusa pričakalo 8 sopotnikov iz srednje kemijske šole, ki jih je tudi njihov predsednik očitno, zahrbtno zavedel.

Dandanes, ko srečam kakšnega sošolca, si mimobežno molče pokimamo, kot preživeli z Golega otoka. A po drugi strani, sem hvaležen : opisani zavod mi je namreč dal voljo, željo in motivacijo za nadaljevanje šolanja in s tem povečanja možnosti, da se v prihodnosti izognem kakšnemu drugemu zavodu (na primer na Dobu).

Ušlo mi je

young-woman-sitting-on-toilet-using-phone

“Kaj se dogaja v kuhinji?”, sem zaropotal, kolikor mi domači red pač dopušča brez celibatnih sankcij. Soproga je v akutni zmedenosti zmogla le kratek skovik, ter oddirjala v kuhinjo. Brez jasno artikuliranega odgovora sem ugotovil naslednje : bodisi se nam je v kuhinjo naselilo indijansko pleme, ki pošilja dimne SMSe sosednjemu plemenu v Nove Jarše, ali pa se je pripetila ena od redno gostujočih kulinaričnih predstav soproge s stalnim naslovom “ušlo mi je.” Stereotip “sestre Vendeline” ne bi moral biti bolj napačen, zato mi ni dalo miru, kje leži razlog za to ponavljajočo amnezijo.  Odgovor je preprost in brutalen – moški imamo v glavi kanalizacijo, ženske pa Disneyland.

Naj razložim. Moški možgani so – če so prisotni – pogosto nezmožni drugega kot silovite koncentracije na razsežnost damske košarice in naslednji obrok. Ko moški izdavi  “greva na večerjo” po neposredni  miselni poti izpelje steak in deci rdečega.  V istem vabilu ona sliši stroške, vpliv teh na kvaliteto prihajajočega dopusta, kalkulacijo koliko čevljev ta večerja kupi, koordinacijo oblek in frizure, posvet glede morebitne prisotnosti menstruacije ter vpliv večerje na pasni obseg.  Tudi ko se moški spravi v kuhinjo, se tega loti metodično, z vso skrbnostjo prostovoljnega gasilca – stoji ob štedilniku, gleda na indikatorje in se v izogib plamenom ne premakne, dokler zadeva ni pripravljena. Seveda, kot vsak prostovoljni gasilec, vmes pogasi tudi žejo. “Skuhaj kosilo” je črno-bela misel, katere pot je tako kratka kot pot, ki jo opravi plod kvantitativnega sproščanja iz WC školjke v greznico. Preprosta kanalizacija.

Prav zato je še tako poduhovljenem moškemu težko razumeti in dohajati predstavo, ki se stalno vrši v damskem podstrešju. Isti podvig kuhanja kosila je namreč za madam neskončno bolj zapleten in ponavadi vključuje vsaj naslednji zaplet. Začetek je obetaven, sestavine pripravljene, lonec v nizki preži, štedilnik ogret kot najžlahtnejša kraljica noči. Po prvem koraku, ki tipično veleva sila zapleten korak praženja čebule, se oglasi mehur. Za vsako damo, tudi tisto s sila skromno dozo samospoštovanja, je mehur seveda sveti senzor, zato se ga uboga. A pot na stranišče je posejana s pastmi, ki na videz preprosto kuharsko epizodo vržejo s tira. Najprej je tu spomin, ki zažvižga, da je madam pozabila poklicati sestro.  Vmes je seveda preveriti tudi, če je rezervacija hotela za čez 4 mesece potrjena. Ni odveč niti hitro naročilo na masažo – ker se ceni. A ko želi seči po telefonu jo “preseneti” faktor časovne relativnosti številka ena : ogledalo. Tam se bije bitka za pozornost med navidez odvečnimi kilogrami in neprijaznim mozoljem na pročelju. Nenačrtovani dermatološki podvigi sprožijo dodaten pritisk na mehur, ki je tik pred tem da se vda – in DM tek do sanitarij se lahko začne. In kot se rado zgodi v slogu nadnaravnega multitaskinga – posedanje na WC je moč izkoristiti tudi za težko pričakovani počitek – ki pa nudi tudi različne možnosti za dolgotrajnejše razvedrilo : od pisanja SMSov do lakiranja nohtov.  

Lahkotno epizodo “lonček kuhaj” prekinejo sumljivo nenačrtovane arome iz kuhinje, ki sprožijo tek v drugo smer. A v kritičnem momentu zavzete intervencije se rada pripeti kakšna naravna katastrofa – bodisi se zlomi noht ali pa popusti tampon. Rezultat – indijanci iz kuhinje  še naprej SMSajo kot nori, madam pa je zadovoljna, ker je “vse nujnosti postorila že med kuhanjem.”

OPOMBA :

Brez nesporazumov – avtor je vdani vernik, da se ta svet vrti zaradi žensk, za ženske in z ženskami. Premorejo znatno več kot mi in nemalokrat ob njihovi energičnosti, zagnanosti, zamovoljnosti in samozavesti lahko zgolj modro molčimo. Kar nam rade včasih tudi svetujejo.

O jajčkih in zajčkih

funny_easter_egg_you_look_like_a_whore“Nekaj za jajčka bi rabil, prosim”, sem z vljudno-razigranim tonom pobaral simpatično prodajalko, ki je v skorajda popolnem predklonu polnila skrajno spodnjo polico. Pogledala me je  mešanico groze in težko prigarane odpornosti na težavne stranke. A ko je uzrla moj nedolžni obraz je razumela, da so moji nameni brezmadežni – človek pač išče barve. Pomirjena, me je s figuro Playbojeve in ritmom velikonočne zajklje odpeljala do police namenjene “velikonočnim radostim” – kjer so se neizogibno sprožile številne grešne in negrešne misli.

Barvanje jajc je nedvomno svojevrstna umetnost, ki je – glede na obseg ponudbe na trgovinski polici napredovala. Tam sem namreč uzrl skoraj toliko materiala kot ga človek potrebuje za manjšo družinsko hišo – barve, omete, šablone, okvirje, košarice, papirje različnih sort in množico orodja, ki se ga ne bi sramovali tudi pri Black&Deckerju. Nemudoma sem dobil idejo za dopolnitev ponudbe – povprečno barvanje jajc z otroci namreč sproži nenadno potrebo po beljenju stanovanja, zato bi morali na isto polico stlačiti še jupol in belilne valjčke.

A pojdimo po vrsti. Velika noč je – podobno kot številni drugi prazniki – bolj kot ne dela prost kalorični razvrat, ki ima dolgo zgodovino in močno simboliko. Skorajda karkoli človek zaužije v teh dneh predstavlja nek “Jezusov del telesa”. A ne glede na stopnjo religiozne vdanosti, človek pri veliki noči ne more mimo jajc in njih krasitve.  Možje v črnem (z belim ovratnikom) so seveda tudi jajca spakirali v velikonočno zgodbo, a dejstvo je, da običaj dajanja jajc (kokošjih) sega dlje v zgodovino kot velika noč. Dajanje jajc je tipično potekalo spomladi, simboliziralo pa je – kot pomlad sama – nek preporod. Odvisno kakšna jajca človek daje in na kakšen način, a takole na hitro lahko rečem, de je bil preporod izrazito osrednja tema mnogih študentskih zabav.

Jajca so – kakšno presenečenje – sicer simbol samo po sebi. Signalizirajo plodnost, bolj zagrizeni oboževali bradatega tipa na križu pa jajca povezujejo z veseljem in proslavo. Mogoče sem to le jaz, a tipično plodnost (in aktivnosti povezane z njo) niso daleč od radosti in zadovoljstva. Proslava je seveda samoumevn. Medtem, ko to simboliko še razumem, ne razumem, kdaj so v velikonočni mozaik priskakljali čokoladni zajčki, ki jih – kolikor opažam – prevladujoča večina ljudi povsem brez sočutja  začne jesti pri glavi. Bogi zajčki.

A niso bogi samo zajčki, bogi so lahko tudi jajčki. Sploh če je človek poročen in se preveč zgleduje po Jezusu – da izgine v petek in se v drugem agregatnem stanju pojavi šele v ponedeljek. Z jajčki je sicer  povezanih več različnih aktivnoti. V cerkvi je v preteklosti obstajal običaj med župnikom in ministranti. Vem kaj mislite, a ni to to – šlo je za nekakšno predrazličico ameriškega nogometa : župnik je jajce vrgel ministrantu, ta si ga je podajal z drugimi fanti, dokler ni ura odbila dvanajst – kdor je ob tem prelomnem trenutku negoval jajce, ga je obdržal in – predvidoma – pojedel. Zgodovina sicer do danes ni ponudila nobenega napredka v igri z jajci – kolikor opazujem si jih danes ljudje suvereno razbijajo na glavi, v smislu – katera glava je bolj trda. Glede na inteligentno podstat igre verjamem, da gre pogosto za trd bo Nobelovcev.