Ljubezen pod Ekvatorjem

488eef-799d838bc1f14aac95a73e91fbc1781e1

“A ti paše?”, sem inšpekcijsko prekinil stokanje, ki je ponavadi tako pristno kot Gucci torbica iz stojnice v Rovinju. “Ja, samo daj pridi gor”, je, motivirana z vrhuncem, namignila, da je bolje, da se lotim česa drugega. S povešeno glavo – tisto zgoraj – sem poniknil v razmislek o tem, kako malo pojma imamo moški o tem kaj se dogaja pri damah neposredno pod telesnim Ekvatorjem in kako zares izkoristiti svoje jezikovne spretnosti za ovacije na koncu predstave.

Kontekst je pomemben – če ti ženska reče “pridi gor” po večerji gre bolj ali manj za enajstmetrovko na prazen gol. V kolikor si deležen istega stavka v trenutku, ko imaš ušesa pregreta od stiskanja med njena stegna, obstaja realna možnost, da boš naslednjo večerjo jedel sam. Zato nadarjenost za podpasno izražanje ljubezni ni kar tako.

Redki priznajo, a dejstvo je, da se v tvegani jezikolom pod ženski pas moški večinoma poda zaradi seksualne karme – če bo dal, bo dobil. A tudi  moški avtentično željni jezikovnega sprehoda po labii,  smo v tem ljubezenskem tropskem pasu zmedeni kot vinjena Esmeralda.  V pomanjkanju prave orientacije in razumevanja kaj nam je storiti, tavamo in prestrašeno sopemo pred trepljanjem po ramenu. Nezamenljivi telesni potpurri žlahtnega dela telesa nam da vedeti, da smo na pravem mestu, kjer pa se razumevanje konča, cirkuški pristop k telesni animaciji pa začne.

Večina stavi na pristop, ki se sicer tipično odvije pri zobozdravstvenem pregledu – odpri usta, daj jezik ven in upaj na najboljše. Jezikovni playoff pod Venerinim gričkom je hkrati aktivnost s sila nizko stopnjo tolerance. V kolikor se lotiš zadeve nekaj centimetrov previsoko, končaš s kroženjem okoli popka, ki – kolikor vem – še nikogar ni posebej animiralo. V kolikor zaideš preveč južno si hitro na tesnem – bodisi z razumevanjem, bodisi s prostorom.

A ker naše upanje po lahkotni animaciji do vrhunca tipično usahne hitreje kot blanširana špinača, refleksno sežemo po igri hitri prsti – rinemo, drgnemo, trepljamo, božamo, krožimo (v obe smeri), “rišemo” črke iz cirilice, ščipamo in gumb ljubezni (beri : š*******k) v splošnem obravnavamo, kot da z ugibanjem odpiramo tisto malo številčno ključavnico na kovčku.

Vse kar počnemo seveda poteka brez moškim razumljive signalizacije kako uspešni smo, ali razpoloženje narašča oz. pada. Tu seveda ne pomaga, da v žaru borbe pogosto kar mižimo, kar efektivno ubije praktično edino koristno čutilo v vlažnem, temnem in skrivnostnem okolju. To bi bilo vredno vprašati dame –  a bržkone je mižati vseeno bolje, kot izbuljiti oči nad vaginalni horizont in izpasti kot prepričljivo sumljiv sosed, ki kuka čez ograjo in kontrolira kaj se pravzaprav dogaja. V neizmerno zahtevnih razmerah “letimo na slepo” one pa se one sprašujejo ali je pilot sploh v letalu.

Potrebujemo jasno razumljive in dogovorjene signale, ki nam bodo nesporno povedali ali izgubljamo čas. Ali moramo dati v tretjo ali v prosti tek. Iz cirilice preklopiti na latinico ali binarni jezik. Karkoli, kar bo pomagalo k razumevanju – saj lapsus lingue pod Ekvatorjem ne pušča veliko prostora za drugo priložnost.

Advertisements

Parada sramote

man-of-steel-spandex-font-b-superman-b-font-font-b-costume-b-font-font-b

“Superman, superman, jaz bom Superman”, sem rjovel po stanovanju s tako intenzivno decibelno zagnanostjo, da so za moje pustne namere izvedeli tudi v sosednjem bloku. Neučakanost pred javnim razodetjem najboljše maske v zgodovini moje osnovne šole je bila na vrhuncu. In prišel je ponedeljek, ko sem dal celi šoli vedeti, da sem poseben : kot edini Superdebil sem namreč prišel v šolo v kostumu dan prezgodaj.

Da bi razumeli globino neozdravljive travme, ki jo je povzročil moj pustni faux pas se je potrebno zavedati, da so maškare eden premiernih dogodkov v šolskem letu – gre za nekakšne Oskarje za otroke, ki lahko pijejo le sok in jih neobičajno oblačenje izven pustnih dni hitro pripelje do šolskega psihologa. Gre tudi za enega ključnih dogodkov, kjer je možno na kakšno sošolko, ki ne trza na mozoljavega 10-letnika, napraviti dodaten vtis – le katera se ne bi neutolažljivo ogrela za Supermana ?!

Na usodno jutro sem navzlic prigovarjanju matere, ki me je hotela kot vsaka prava mati zaščititi pred vsem hudim (beri : kolosalno sramoto), ter nedvoumnemu zapisu na koledarju zatrmaril, da je pač potrebno nadeti kostim. Smuknil sem v žameten, nebeško moder in po naročilu (hvala teta) izdelan kombinezon, v katerem sem zgledal kot prvak v umetnostnem drsanju. Na prsih je bila simbolična slika Supermana, ki z levim mezincem na desni roki rutinirano ustavlja drveči vlak in rešuje svet (vmes pa si lagano sportski ureja še zmenek). Jasno je bilo (samo meni seveda), da bom v identičnem slogu zaustavil vse neotesane neprilagojence iz višjih razredov, ki so razgrajali po šoli, in na sladoled odpeljal lepotico iz 4.C (Tina po imenu).Pajaca sem povsem avtentično kronal z bleščeče rdečim ogrinjalom, ki naj bi me zaščitilo pred vsem in samozavestno odletel proti šoli.

Pristanek je bil povsem brez blažitve. Že na poti v šolo je postalo jasno, da so se vsi ostali zmotili. Namig učiteljice glede urnika dopolnilnega pouka ni bil dovolj jasen signal. Kazanje s prstom sem seveda interpretiral kot najvišjo obliko občudovanja. Potreben je bil pogovor pri ravnatelju, ki je seveda posumil na njhujše, in začel z Gestapovskim vrtanjem v moj odnos s starši z vprašanji o tem, ali se me kdo kdaj sumljivo dotika. Šele ko je do mene stopila nesojena C-jevka in prišepnila, da jo zanima kaj bom JUTRI za maškare, me je zadela prava bolečina : ne to, da sem zamočil dan, temveč, da sem pokvaril presenečenje.

Naslednji dan sem razmišljal, da bi šel v šolo nag, saj bi le tako lahko kronal uspeh dan poprej in poskrbel, da bom v poplavi indijancev, klovnov in princes edini z res posebno masko. A vedel sem, da bo naslednji pogovor pri ravnatelju bržkone vključeval še organe pregona. In nesojeni C-jevki nisem želel razkriti še edinega aduta, ki mi je ostal. Šolski nepridipravi so ostali neukročeni, čast nepozabnega lizanja sladoleda s C-jevko pa je pripadla kavbojcu iz B razreda, ki je imel res veliko pištolo.

Medicinski nostalgik

pexels-photo

“Daaaaan”, sem neusmiljeno globoko razparal tišino, ki je nevidno gladila zdravniško čakalnico.  Z vsem stilom videno neurejenega romunskega tovornjakarja sem vstopil in se zavedel, da sem edini z brado in brez mame (ta je še živa, samo ne hodi več z menoj po uradnih obiskih). Ena od prednosti našega zdravstvenega sistema je tudi nedoslednost administracije, kar meni nudi luksuz, da še vedno hodim k isti zdravnici, kot pred 30 leti. V neizogibni čakalni dobi – naročanje so uvedli samo zato, da veš, kdaj se uradno začne čakanje – sem seveda temeljito prepogibal misli o dolgoletnem odnosu s svojo zdravnico (doktor – pacient, da se razume).

Tipično mora človek otroškega zdravnika oz. obiskovanje t.i. šolskega dispanzerja zamenjati za odraslo oskrbo ko dopolni 18 let. Sestra za vse debelejšim pleksi okencem mi ob vsakem obisku ponudi nedvomnu sugestivni pogled, ki veleva, da sem za dojenje absolutno prestar, ter da bi bil res že čas, da se neham drenjati med 10-letniki z zatečenimi bronhiji. A za razliko od ljudi, ki me poznajo – sestra ne ve, da na odraščanje nisem pristal. Vzdrževanje istega zdravnika čim dlje je poleg tega praktično na toliko nivojih, da niti pomislil nisem, da bi svojo zdravnico kadarkoli menjal. Ženska me pozna od rane mladosti in se do mene obnaša praktično enako kot takrat. Izjema so prošnje “…zdaj bova pa še hlače slekla”, ki so bili strah in trepet slehernika na sistematskem pregledu.

Seveda se spodobi – ker sem daleč najstarejši paceint v njeni oskrbi – da imam tudi najdebelejšega. Fascikel z medicinsko zgodovino, namreč. Ta je v desetletjih namreč zatekel do impozantne debeline splošnega leksikona, medtem, ko tega po številu latinskih izrazov bržkone presega.  Če se bo kdaj slučajno zgodilo, da bom prisiljen zamenjati zdravnico – tudi njo je namreč že načel neusmiljeni zob časa in bržkone jo bo tudi pokojninska reforma – bom ostal brez medicinske zgodovine. V trenutku njene nepazljivosti sem namreč pokukal v svoj karton (nekaj kar sem od nekdaj želel) – ter zgrožen ugotovil, da gre bolj kot ne za risalni blok za nekoga, ki mu ocena za likovni pouk Močno Uspešno (MU) ne uide. Nihče ne bo znal prebrati, kaj se je dogajalo z mojim zdravjem, začel bom z nule.

Obisk moje zdravnice je bol podoben obisku babice, ki slučajno nosi belo haljo in stetoskop. Bolj kot ne gre za instantno nostalgično seanso, kjer obujava spomine o tem kako je bilo, ko sem si pri 6 letih odrezal prst. Ali pri 7 razbil glavo. In imel gnojno angino. In imel ne-gnojno angino. In na koncu si vzameva še čas za dejanski pregled. Gospa absolutno nima posluha za hipohondrijo – tisto zahrbtno bolezen, ki prizadene (vsaj po koledarju) odrasle moške, ki pri vročini 36.9 začnejo pisat oporoko in pošiljat SMSe mami. Pred nekaj leti sem bil gladko pozvan, da naj zapustim njeno ordinacijo in se vrnem, ko bo res kaj narobe z menoj.

Ne le zdravnica, tudi vse ostalo v ordinaciji in čakalnici je ostalo bolj kot ne nespremenjeno. Čakalnico še vedno krasijo plakati, ki nič hudega sluteče in zdravstveno zrahljane otroke opozarjajo na dve usodni nevarnosti : spolne bolezni (HIV, hepatitis) in klopni menengitis. Na ministrstvu za zdravje so očitno prepričani, da mladostniki ne počnejo drugega kot pa seksajo v gozdu (v stilu Ko to tamo peva). Pri tem pa seveda pozabijo na ročno higieno – zato sleherno steno kasi dezinfekcijsko milo.