Grdo mi govori

o-sexual-fetishes-dsm-facebook

“Pleskavica brez čebule, je kot pička brez dlake”, je brez dlake na jeziku dejal prodajalec hitre prehrane, ko sem se ob rani jutranji uri petično odločal kaj vse želim videti v svoji lepinji. Groba obsodba mojega naročila (beri : vse, samo brez čebule)  mi je dala slutiti, da pod nedolžnim predpasnikom Vezuvijsko razburjenega mojstra hitre prehrane tli malce kosmatega fetiša. Radovednost mi ni dala miru in poglobil sem se v navidez neskončno množico fetišev, ki nas tako ali drugače snamejo z verige poželenja. Kar naenkrat se mi večeri, ko soprogo v zasedi pričakam odet v Batmanovo ogrinjalo zdijo še posebej normalni. Bizarnosti človeškega fetišističnega vedenja namreč ni konca.

Seznam človeških fetišev je tako dolg, kot je dolg recept za zdravila, ki jih predpiše terapevt za zdravljenje kakršnega koli od njih.  Naš navihani kuhar iz uvoda bržkone trpi za precej akutno različico pubefilije, saj ga nedvomno nadvse privlači podpasna dlaka. Glede na njegov sočni besednjak gre sklepati, da oboleva za več kot enim fetišem – zazdelo se mi je tudi, da ga vsaj deloma matra koprolalija. Za nepoučene – to pomeni, da nam štrene zmeša, če nekdo posebej packasto govori (beri : grdo mi govori). Ker je kolega izza pulta govoril vsaj tako tekoče kot obračal naročeno pleskavico, bržkone ni občutljiv na nek drug fetiš, ki je povezan z govorjenjem – v kolikor vas namreč prizadene pselismofilija vas totalno rajca jecljanje. Kdorkoli je več kot trikrat romal v kino, da si pogleda film Kraljevi govor naj dvigne roko.

Kinematografi seveda lahko sprožijo tudi drugačne oblike fetišističnega vedenja, saj gre namreč za izrazito javno mesto. Froteutirizem je tisto zamaknjeno stanje, ko človeka vzburja drgnjenje ob ljudi na javnih mestih. Kdorkoli se je kdaj zapeljal z gosenico iz flote LPP je bržkone že kdaj – seveda nevede in nehote – občutil naslajanje kakšnega od teh nesrečnežev. Malce več logistike – nekakšno javno zasebno fuzijo – zahteva potešitev napada amomaksije – zahrbtnega stanja, ko človek lahko doživi vrhunec zgolj in samo v parkiranem avtu.  V kolikor se človek znajde v tovrstni zagati in ga ob tem pozitivno strese če ga zalotijo gre za dodaten fetiš s skoraj kriminalnim nazivom kleptolagnija (vzburjenje, če nas zalotijo pri nečem prepovedanem ali navihanem).

Ker vsak goji svoje fantazije je težko realno priznati kaj je normalno in kaj zahteva nujno psihiatrično pomoč. Moje osebno merilo je preprosto – če vse pripomočke, ki jih potrebuješ za fetišistično poskakovanje lahko kupiš pri najboljšjemu sosedu si OK, v kolikor pa moraš zaviti v Bauhaus ali – Bog ne daj – v ZOO shop – potem zna biti da imaš težave. Včasih je fetiš pravzaprav zelo težko prepoznati – zelofilija je zaviti izraz za stanje, ko človeka vzneburja ljubosumje. Vprašanje koliko je primerov, ko soproga skuša na tak način moža spraviti v besno trdoto, a ga nehote pripelje zgolj do najbližjega šanka (in kasneje, odvetnika).

Skorajda neločljiva od družinskih zdrah pa sta še dva fetiša. Klimakofilija je vzburjenje ob padcu po stopnicah – nezgoda, ki prizadene marsikatero damo (žal je fetiš redkejši kot padci), ter – absolutno najbizarnejši fetiš na spisku, poetično poimenovan “jezni gusar” (prisoten samo v odrasli različici filma Pirati s Karibov). V tej domišljijski igri namreč ženska zopet prevzame vlogo žrtve – moški namreč finalizira v njeno oko, ob tem pa jo še diskretno brcne v nogo. Rezultat sta instantna in zelo avtentična gusarska slabovidnost na eno oko in šepavost.

Advertisements

Gospodinjski grehi

308583
“Čigave so te gate?” sem še v Adamovem kostimu povprašal soprogo, ko sem odprl svoj predal za spodnje perilo. S kamnitim izrazom prekaljenega kriminalca je šepnila :”Pojma nimam, a niso tvoje?” Skrivnost vredna Hercula Poirota me je pognala v razgibavanje malih sivih celic, napeto detektivko z naslovom “Misterij sivih gat” ki zaenkrat ponuja več vprašanj kot odgovorov.

Preden začnete z ugibanji – zaslišanje soproge o morebitnem ljubimcu ni obrodilo sadov, ima tudi zelo trden alibi. Ker naš otrok iz šole (sploh v jesensko zimskih mesecih) hodi, kot da je zaposlen v premogovniku Velenje, smo si pred časom omislili gospo, ki nam pomaga pri gospodinjskih opravilih – tudi likanju in upravljanju perila. Gospa je nekaj časa suvereno opravljala svoje delo, kot to slehernik pričakuje. A pred meseci se je pojavil razgibani in bizarni trend izginjanja in pojavljanja stvari, ki je običajno sanitetno epizodo zavil v tančico skrivnosti.

Vsled poreklu gospe, ki pomaga je bilo pojavljanje določenih stvari ob njenih obiskih pričakovan – prednjačile so sarme in baklave. Praktično v istem momentu, ko je dostava hrane jenjala, je izginila vrečka z “rabljenimi nočnimi igračami, ki niso za otroke”. V upanju, da te niso končale na bolha.com sem zadevo predočil soprogi, ki je napovedala vpeljavo večjega nadzora. Ta je očitno povzročil malce pritiska, saj je trend zopet postal pozitiven – pojavile so se misteriozne sive gate, brez neke blagovne znamke, vidno primernejše za starejšega občana. Tipično sem odprt za možnost, da se človek zmoti – pri jakni, rokavicah ali šalu – ampak svoje gate (kot tisto kar je v njih) tipično človek pozna precej dobro.

Zmerno paranoična kombinatorika je ponudila naslednje možnosti :

– delo od doma, ki ga soproga občasno prakticira očitno ni samo to, ali pa je (brez da bi vedel) zamenjala poklic; slednje bi se moralo poznati na družinskem proračunu, pa se žal ne;

– gospa opravlja delo pranja perila tudi kje drugje, a za vse projekte koristi naš pralni stroj; sprašujem se, zakaj se ni namesto gat pojavila kakšna lepa srajca ali nogavice (ki, kot je znano brez sledu, vztrajno izginjajo)

– gospa želi na tak način zanetiti iskrico spora med zvestima zakoncema in prevzeti nič hudega soproga; ker gospa sodi v starostno skupino Desusa, vdani avtor ostaja trden ob svoji madam; to hipotezo podpira tudi dejstvo, da so moji kosi oblačil pogosto končali v ženini omari (in obratno), kar je povzročilo stalno sumničavo brskanje po tujih omarah;

– gospa najino stanovanje koristi za preživljanje eksotičnih uric z neznanim moškim, ki ne da veliko na barvno raznolikost spodnjega perila;

– nekdo je ocenil, da mi – kot klasičnemu decu – primanjkuje gat in mi ene podtaknil, kot subtilno sporočilo, da naj investiram tudi v kos oblačil, ki ga drugi ne vidijo.

Navzlic skrbnemu razmisleku, odgovora še nisem dobil, gate hranim kot dokaz, če kdaj pride do zakonoloma in bom potreboval protiargumente. A dejstvo je, da je na nek usodni dan, nekdo, nekje, domov prišel v najbolj spotakljivem možnem stanju – brez gat.

Od kondoma do predpasnika

apron-one-piece-cedar

“Stari, ta vikend sem sam doma – otrok pri tašči, žena se vrača s službene poti – čisti penal, se dobimo pri meni”, je zvedelo inspirativno vabilo najboljšemu prijatelju, s katerim sva pred skokom v (vsak svoj, ločen) zakoski stan, skupaj tlakovala nešteto nočnih poti. Obetal se je razvrat vreden občudovanja starih Grkov – kocka, žlahtna kapljica in moralno prožne kraljice pločnika – dogodek, po katerem bo potrebno za dve leti v karanteno. Epski žur, po katerem si bo potrebno urediti rednega zdravnika na infekcijski kliniki, organ nagona pa bo preobremnjeno klonil in v zavitem krču izražal telesni ekvivalent napisa “v okvari”.  A ker je od zadnjih bežno podobnih bakanalij minilo več olimpijskih iger, se je v betici odvila precej slikovita in silovita refleksija, ki je dala vedeti, da premica življenja ne pozna izjem.

V neki točki v življenju – tipično po tem ko moški vsaj enkrat uspe s plodnim strelom mimo vratarja – čas postane najvrednejša valuta. Prosti čas je tista posebna podmnožica časa, ki je še posebej redka in ogrožena. Zato se vsakemu pogojno normalnemu decu ob naklonjenem vikendu, prostem obveznosti, razumljivo pripeti senzacija – v glavi se pletejo nad-načrti kako v 48 ur stlačiti čimveč aktivnosti, ki ne sodijo v tipično družinsko popoldne : 5-urno nabijanje videoiger, množično prelivanje po šanku in lajanje na mimoidoče dame – ne nujno v tem vrstnem redu. Načrti so ambiciozni, volja neizmerna, usta široka in denarnica globoka. Rezultat naslednjega dne pa monoton kot obleke voditeljev na RTV : sledi namreč kolosalni maček, brezno na TRR, madeži neznanega izvoa na oblekah in skorajda samostanska vzdržnost.

Pred 10 leti smo v soboto zjutraj v podaljšanem objemu maliganov ob jutranju kavi (beri : travarici) opevali lastno hipersposobnost na osvajalskih pohodih predhodnega večera. Ambiciozno podvigi so se neredko zaključili s samozavestimi presežki v stilu “Nihče je ni niti pogledal, jaz pa sem jo komaj nažical za telefonsko”.   Današnja sobotna jutra so pogosteje kot ne posvečena usklajevanju družinskih urnikov. To je – kot vsak člen nuklearne družine ve  – težje kot načrtovanje vzdrževalnih del v nuklearni elektrarni. In tudi bolj varno – predkavno druženje s komerkoli namreč lahko hitro izzove neobvladljivo verbalno ofenzivo s strani sleherne soproge. In tudi ko se čudežna familiarna sinhronizacija za skupno kavo pripeti, ne morem mimo dejstva, da smo se na zadnjih treh kavah fantje povsem kastrirano pogovarjali o tem :

katere superge imajo naši sinovi

kaj dodati v testo za pizzo, da bo bolje vzhajalo

kako prihraniti na cestnini do Poreča.

Tudi samostojno preživljanje prostih uric – vsaj po rezultatih – radikalno ne odstopa od tistih družabnih. Nazadnje, ko sem bil sam doma sem se kot zgubljeni hišnik sprehajal po stanovanju in menjal žarnice, pospravljal otrokovo sobo in popisoval ideje za možne obnovitvene posege. Definitivni znak odraslosti (in doraslosti) je bilo dejstvo, da sem namesto priložnostne priležnice (v pričakovanju vrnitve prestolonaslednika in madam) polnil objestno velikega piščanca. Tranzicija od kondoma do predpasnika je bila praktično nezavedna. Bliskovita in zahrbtna. Preden sem se dobro zavedel sem namesto kondomov zvijal štrudl. A vsaka faza življenja ima bržkone svoj čar.  Če namreč poči štrudl, ni hudega.

Sanitarni ofsajd

cb7e8e0c-8242-41be-94ae-5da612cff838_w987_r1_s

“Zmanjkalo je papirja, lahko prosim zrihtaš za šankom?”, sem v Herminator pozi sredi iztrebljevalnega foto-finiša poprosil gosta priljubljenega ljubljanskega lokala, ki je zaprta vrata WCja vzel kot vabilo za vstop. Padel sem v klasično past – v trenutku osvobojene prebavne strasti sem se v temelj Maslowe piramide zagnal, ne da bi preveril ali je zaloga WC papirja zadostna oziroma sploh prisotna. Sledil je eden izmed bolj zanimivih petkovih večerov doslej.

Ljudlje smo – ko pride do javnih stranišč – večinoma akutni germofobi in si o njih mislimo izključno najslabše. Vsaka tekočina, ki jo vidimo je najmanj urin, vsak flek še kaj bolj groznega. Tisti dodatno navdahnjeni (kot je npr. Vaš vdani avtor) pogosto sežemo po drastičnih merah – pri odpiranju vrat si pomagajo z nogami, komolci in drugimi deli telesa, da le ne bi bilo potrebno neposredno poprijeti za tisto nadsvinjsko kljuko. Bojimo se da bi fasali kakšen neugoden bacil, moti nas izrazito invaziven in neprijeten vonj, to, da so na iztrebljevalnem prestolu pred nami sedeli tujci, ter nezadnje kvaliteta papirja in mila, ki je (če je) ponavadi na voljo. Pogosto pozabimo na dejstvo, da so stranišča med najpogosteje čiščenimi okolji in zato – na nekem očem skritem nivoju – med bolj čistimi področji, kjer se lahko znajdemo. A nič od tega ni pomagalo pri moji zagati.

Uvidevnosti nevajen posameznik, ki je moje prisiljeno podaljšano posedanje na školjki inicialno razumel kot izraz gostoljublja je zmedeno odvihral. Čez nekaj trenutkov sem pred vrati zaslišal hrup in vklopil domišljijo kaj bi to lahko bilo. Resnica je bila, kot se na javnih straniščih to rado zgodi – še sočnejša. Vrata so se odprla, tam pa je stal kar šef strežbe, ki je vame bolščal kot da sem nova živalska vrsta, ki jo je Darwin ravnokar privlekel iz Galapagosa. Preden je dojel da v tem kritičnem trenutku ne dajem izjav za medije, ter potrebujem zgolj papir, da dokončam kar sem tako zavzeto in odločno začel, so pred WCjem že praktično prodajali vstopnice za ogled dobesedno posranega idiota, ki ga bo potrebno s školjke odstraniti s pomočjo gasilcev. WC papir je na nek način kot denar – vedno ga zmanjka v najbolj neprimernem trenutku in zanj ti je nerodno poprositi kogarkoli drugega. A za razliko od denarja pri WCju plastika ali mobitel ne pomagata. Zagate z WC papirjem na javnem stranišču pa so – kot tudi papir sam – lahko večplastne.

Najbolj neugodna možnost je popolna odsotnost odrešilne plasti celuloze. A ta na videz brezupna situacija je vsak dokončna, jasna in ne pušča dvomov. Možna izhoda sta le dva – diskretna prošnja za pomoč (ki se lahko, kot smo videli lahko sprevrže v javni razvedrilni dogodek) ali neudobna hoja domov, oplemenitena z opičjim praskanjem po zadnjem delu telesa. Bolj zahrbtna možnost je da papirja ni dovolj in ga zmanjka sredi čistilnega posega. Ta možnost ponuja lažno upanje, da gre vse po načrtih, nato pa se sredi postopka znajdemo v na videz brezizhodni krizi. Rešitve so podobne kot v prvem primeru, le da bo hoja domov bržkone bolj normalna. Sem ter tja jo usoda še posebej zagode, saj odrešilni sloj papirja ni najbolje fiksiran, zloženka ali rola pa končata na kemično oporečnih tleh – posebej zahrbtno, sploh če si bil deležen vzgoje da se “po tleh ne pobira”.

Straniščna epizoda je ponudila dovolj časa tudi za nefilozofske teme – temeljito sem si namreč lahko ogledal sanitarije in dobil potrditev za teorijo, ki jo tkem že nekaj časa : gostinci pri nas se absolutno ne zavedajo pomembnosti WCjev – v večini je namreč manj prostora kot v samici, vstop vanje pa je iz zdravstvenih razglogov priporočil možen zgolj v potapljaški opremi. Če je že na WCju tako, kako je šele v kuhinji, kjer se popotovanje hrane skozi naše telo pravzaprav začne. Z malce truda in posluha za mejne standarde bi namreč marsikateri lokal pri nas postal tako prijeten, da bi si posedanja na WCju pozitivno želel – in z lažjim dosegom tega cilja, segel po dodatni porciji hrane.

Želim, da stoji

image

“Gospodična, eno vročo čokolado prosim”, sem zadal s sluzasto prijaznim glasom. Pomežiknila je kot pokvarjen semafor, ter z vnemo rahlega heksenšusa pokimala. A dve minuti kasneje je neusmiljeno razredčila moja pričakovanja, saj mi je postregla navaden kakav. Zato sem se čutil dolžnega, da – če že ni uspelo njej – jaz omogočim malce gostote. Predvsem v njenem razumevanju, kaj je to vroča čokolada.

Kot sem dolg in širok, glede zadev, ki jih zaužijem nisem pretirano izbirčen – obiščem tako Hofer kot Mercator in vse vmes. A pri vroči čokoladi sem neusmiljen kot davkarija. Prava vroča čokolada namreč izpolnjuje en samcat pogoj – želim da v njej žlica stoji. Pokončno in trdno. Nepremično, brez posedanja in utapljanja. Vroča čokolada mora biti tako gosta, da žlica iz nje gleda kot armatura iz nedokončanih betonskih zidov.  Iz nje se mora kaditi kot iz svežega kravjega dreka, njena barva pa od slednjega tudi ne bi smela preveč odstopati.

Vroča čokolada se je, ne pije. Če je prava, je tako gosta, da jo je moč pregrizniti, v kolikor pa je imela krčmarica, ki jo je pripravila posebej nadarjen mešalni komolec pa jo je potrebno pred pretokom proti telesnemu jugu tudi dobro zlizati. Znak prave vroče čokolade je namreč tudi v tem, da se že ob krajšem nedotakljivem mirovanju strdi. Iz neusmiljenega keramičnega objema jo rešli lahko zgolj in samo nož (oz. silno balkansko naravnan gost, ki z kozarci in šalicami rad preizkuša njihovo prožnost).

Priprava vroče čokolade tvega predanost, koncentracijo in ljubezen. Ne gre preko k***a. Pogosteje kot ne se vse skupaj konča z vrečko sumljivega praška in nekaj vroče vode, vse skupaj pomešano z brezbrižnostjo pavšalno plačanega zidarja. Rezultat je (pre)redka brozga, ki z vročo čokolado nima veliko skupnega – nemalokrat je namreč hladnejša od prevarane ženske. V kolikor je pripravljalec oz. pripravljalka še posebej neuka se vnjej pojavijo še kepice, kar da nič hudega sluteči stranki občutek, da je bila že vsak dvakrat zaužita in precejena skozi prvo zobno vrsto.

Zato – lubčki in lubice, ki svojo mezdo vztrajno in trdno služite na drugi strani pivske brvi – vzemite si trenutek, ter brez strahu pred teniškim komolcem zavrtite ročico v smer urinega kazalca nekajkrat več kot sicer, ter poskrbite za vročo in sočno vročo čokolado. Če je prava, vedno stoji – žlica namreč. 

p.s. Danes je neznani mladenki na neznanem mestu ob neznanem času uspelo – glej fotko!

Zakaj ne smučam

skiing-86491418

“Amon, greš kaj smučat?”, me je rahlo zbadljivo vprašal kolega, ki na leto zabeleži več deset smučarskih dni (je redno zaposlen). Navzlic smučarsko precej polni zgodovini in prijetnemu spominu na hot-dog in čaj, zadnjih 15 let ne smučam. Ob siceršnji nagnjenosti k športu in ljubezni do narave se mi to zdi čudno, zato sem se temeljito pogovoril sam s seboj. Male sive celice so opravile svoje delo, odgovor pa je kot vedno bolj zavit kot še tako zavita slalomska proga.

Da razčistimo na začetku – odkar pomnim do nekje 20 leta sem smučal in boardal. Slednje sem osvojil sicer približno tako dobro kot vožnjo z avtom – sem zmogel, a vedno sem veljal za splošno nevarnost, zato sem imel na smučišču vedno dovolj prostora. A na neki točki v življenju – bržkone takrat, ko sem si dokazal, da znajo v v cilj dobro privijugati tudi moje semenčice – sem sklenil, da je celostna investicija (še najmanj finančna), ki jo zahteva smučanje preprosto previsoka glede na to kaj smučanje ponuja. Iskreno – ponuja ogromno – zasneženo nirvano v objemu narave, zvočno kuliso, ki jo ne pričara noben drug šport, ter občutek svobode, primeren s tistim pri odhodu domov po nekaj letih bivanja v zavodu za izvrševanje kazenskih sankcij.  A za seboj potegne še toliko več.

Smučanje je investicija – najprej finančna, saj so, odkar sem zapustil strmine smuči pridobile ne le na obliki, temveč tudi na ceni. Nova pravila – bržkone diktirana strogo in samo za dobro smučarjev, sedaj velevajo tudi kup dodatne opreme od čelade dalje. Smučanje – za razliko od ribolova – ni šport, ki bi ostal imun na modne smernice. Psihadelični barvni odtenki, krzno vseh sort in mehkobe, sponzorski našitki in avtogrami so le nekateri elementi, ki dominirajo na smučarskih cunjah. Bele piste bi se lahko mirno imenovale modne piste. A še večja kot finančna investicija je tista časovna. Kaj vse se mora nemreč zgoditi, da se človek pojavi na vrhu hriba je skorajda neverjetno.

Za primer vzemimo družinsko smučanje, saj razni ski opening izleti in “strogo moška” smučanja često vsebujejo zelo malo dejanskega športa. Da bi se klan Amon odpravil smučat to najprej pomeni konsenz glede termina – ker že seks bolj kot ne dajemo v koledar, bi se za smučarsko sezono 2017 morali pričeti dogovarjati nekje pred spočetjem otroka leta 2007. Recimo, da bi uspelo – sledi lokacija. Pakiranje je tudi za izlet na bazen izziv vreden dokumentarne serije, kako to izgleda ko se v avto tlači smučarsko opremo, cunje za pred in po smučanju, za otroka vse po trikrat, si ne upam niti pomisliti. Prepričan sem da sta Aldrin in Armstrong prej spokala na Luno. Sledi vožnja – moje omenjene vozne “supersposobnosti” velevajo, da vedno želim, da je vožnje čimprej konec, zato vozim kolikor hitro je mogoče, kar seveda – v izogib deklamiranju prometnih predpisov iz sovoznikovega sedeža – izdatno poveča uporabnost avtomobilskega avdio sistema. Vreme na cesti je v teh dneh ponavadi ravno tako, kot ga želiš na smučišču, zato je vožnja še toliko bolj zanimiva.

Finančni in časovni investiciji se seveda na smučišču pridruži še tista najbolj zahtevna – psihološka. Ljudje se tako tako v prometnih, kot  v nakupovalnih in tudi smučarskih gnečah obnašajo približno enako neugodno, s tem da je tveganje po kakšnem paličnem zamahu na smučanju toliko večje. Kot vsak starš ve, otrokom mehur in prebava vedno najbolje delata na javnih mestih, ko so veliko oblečeni – za vodene sanitarne ekskurzije skorajda ni manj primerne situacije kot je smučanje. Še bolj kot otrokov mehur pa je nepredvidljivo vreme, ki lahko teden smučanja hitro spreobrne v teden čakanja na boljše dni.

In če človeku slučajno uspe premostiti vse naštete ovire, ne gre pozabiti dejstva, da tudi naravno okolje zasneženih strmin ni imuno na najbolj žlahten socialni lubrikant  – alkohol.  Sodeč po Facebook materialu iz raznih apres skijev in ski openingov, ter “ribiških” izpovedih kolegov, ki na smučarskih izletih počnejo vse razen smučanja – se mi zdi da smučanje ni toliko šport, kot simpozij anonimnih in neanonimnih alkoholikov, ki so si zaželeli tematske zabave v naravnem okolju.  Še na baliniščih je manj alkohola – je pa res da tam po zraku letijo težke kugle. Ostajam pri manj sobnih zahtevnih športih – tudi, če jih bo potrebno dajati v koledar.

Ko vsak dan udari loterija

lotoPred natanko enim letom sem vsled zapleteni medicinski epizodi skorajda odšel na poslednje popotovanje. 365 dni aktivnega življenja brez zapletov je dovolj za ugotovitev, da uravnoteženo dnevno tlačenje tal in zdrava količina hvaležnosti, lahko vsak dan prineseta glavni dobitek na loteriji življenja.

Rojstva pred 36 leti ne štejem več za rojstni dan – tisti dan sem namreč bolj kot ne proti svoji volji zdrsel iz centralno ogrevnega hotela “Uterus” s polno oskrbo. Danes praznujem rojstni dan. Tisti pravi – ko me je od prerane reinkarnacije ločilo več sreče kot pameti. Tisti dan, ko me je življenje navkljub siceršnji nagnjenosti k ezoteriki, brez vprašanja postavilo na pravo pot – pot do spoznanja, da dobitek na loteriji ni milijon evrov, temveč nekaj večjega. Nekaj, kar je očem pogosto nevidno, umu pogosto samoumevno, a duši neizbežno nujno. Velika večina nas ima za dnevno sedmico vse kar potrebujemo. Ne verjamete ?

Po podatkih svetovne zdravstvene organizacije (WHO) lahko človeka prizadane 12.420 bolezni. Pri 68 let trajajočemu življenju bi to pomenilo nova bolezen vsak drugi dan. Nekatere med njimi ti res dajo misliti – PGAD – Persistent Genital Arousal Disorder je obolenje, ko človeka zapopade stalna spolna vzburjenost (med potrjenimi pacientkami je vsaj ena moja bivša). Vožnja z avtomobilom ali – Bog ne daj – z ljubljanskim javnim prevozom – zaradi količine tresljajev postane nevzdržna. V istem “delu telesa” se lahko pojavi tudi zahrbtno stanje imenovano *elefantiasis*. Gre za težve z limfnimi žlezami, zaradi katerih ljudem do – kot ime namiguje – skoraj do slonjih proporcev, zatečejo jajca (beri : moda). Medtem, ko se po svetu sprehaja vsaj nekaj milijonov “jajčno nabreklih” individumov – zadevo s paraziti prenašajo komarji – v Sloveniji tovrstnih komarjev ne poznamo. To pa ni edini čudež naše “kokoške”.

Mala deželica, v kateri smo kurcanje in pritoževanje razvili do stopnje Olimpijske discipline je pravzaprav darilo, ki ga ne znamo ceniti. Iz neba ne padajo bombe, temveč dež in občasno sneg – ta tako redko, da vedno znova preseneti. Živimo v eni najbolj varnih držav na svetu. Če se človek malce manj vozi z avtom – to je pri nas morda najbolj tvegno početje, saj ljudje izdatno cenijo vinorodni značaj naše dežele – je približno največ kar se ti lahko zgodi to, da te piči čebela. Kar niti ni tako slabo – čebelji strup namreč pripadiniki Hipokratove sekte uporabljajo pri zdravljenju artritisa, multiple skleroze, bolečin živčenja in določenih mišičnih obolenj. Da niti ne omenjam, da imamo mega med – in medico.

Poleg skoraj nenaravno varnega okolja v katerem živimo, je to tudi izdatno prijetno. V bistvu živimo v enem velikem gozdu, ki ga sem ter tja prekine manjši ali večje zaselek. V Sloveniji je praktično kjerkoli bližje do prvega gozda, kot do prvih zgledno očiščenih sanitarij. Ta naravni poligon je razlog, da pravzaprav še niso izumili športa, ki ga v Sloveniji ne moreš prakticirati. Ceniti naravo je brezplačno. Potreben je le čas, ki si ga namesto nas ne more vzeti nihče drug.

Pred leti si je Eric Weiner v svojem čudovitem potopisu Geography of bliss zadal na videz nemogočo nalogo – najti najbolj srečno državo na svetu. Na svoji poti je preskakal vse od mini kraljestva Butan (kjer, mimogrede, namesto BDP uporabljajo drugo merilo – splošni indeks sreče – in sistematično izkoreninjajo zavist) do poštirkane Švice, z denarjem prepravljenega Katarja in v narko-krvi utopljene Mehike. Ugotovil je, da so prav v slednji med najbolj srečnimi. Med najbolj pomembnimi elementi človeške sreče je bližina sorodnikov in ljudi, ki jih imamo radi, pri celi zadevi sreče pa pomaga tudi količina sončnih dni. Medtem, ko so to na otoku Susak vzeli preveč zares, ostaja dejstvo, da v Sloveniji tipično do prvega bližnjega ne potrebujemo več kot nekaj minut.

Vsakodnevna sedmica se skriva v preprosti in stalni hvaležnosti, da se navzlic izjemno kompleksnemu in za težave dovzetnemu telesu, bolj kot ne vsak dan postavimo na noge in z vsemi čutili pogoltnemo čudovitost, v kateri smo se znašli. Da se sprehodimo v trgovino, brez da nas zadane šrapnel. Da nas nekdo objame. Vse to – v enem dnevu, ne, v vsakem dnevu.