Maraton iz vseh potegne najboljše.

f63ff0bb-8885-478a-8a24-57391358a19eBuda je dejal, da obstajata zgolj dve napaki, ki jih lahko človek stori na poti k resnci : da poti ne prehodi do konca, ali da poti sploh ne začne. Maraton (v avtorjevem primeru 21 – polovička) je prav toliko športno, kot duhovno potovanje po navidez neskončnem asfaltu, okitenem s skoraj nezdravo dozo flourescentnih odtenkov. Je organsko uglašena simfonija množice znotraj in zunaj trase, ki simbiotično rezultirata v prividu kolektivne nirvane na cilju. Dasiravno bo jutrišnja pot do sanitarij boleča in dolga, ter da bodo zakonske dolžnosti v izogib nerazložljivim stanjem na urgenci morale počakati,  že danes podpišem reprizo naslednje leto. Zakaj?

Bržkone je vsakdo že naletel na modreca, ki je dejal, da je pri maratonu vse v glavi – brez da bi specificiral v kateri. Ponavadi taisti modreci redno tečejo le po trgovinskih centrih ali do avta. Veliko je v glavi, a nekaj je tudi v nogah. In supergah. Ter stanju v katerem se prikažeš na štartu – še zdaj se čudim ambicioznežem, ki so si med ogrevanjem privoščili cigareto in navzlic temu suvereno priskakljali do cilja (kjer so prižgali še eno). Maraton je zmaga trme – nikjer namreč ne vidiš toliko športno nenavdahnjenih posameznikov, ki navkreber (dobesedno in simbolično) rinejo proti cilju. Na dogodku razsežnosti nekaj desettisoč glave množice seveda uzreš slikovit cvetober primerkov, ki morajo že za obisk trgovine pod blokom trenirati nekaj tednov. A se vseeno spravijo na maraton, sopihajo in grizejo kilometre (tudi banano in čokolado na postankih).

Maraton je tudi sila razvedrilna zadeva, saj človek doživi toliko bizarnih situacij, ki jih še tako doživetij poln vsakdan težko pričara. Vidiš ljudi, ki deloma goli hodijo iz bližnjega gozda v skupinah – ker veš, da gobe ne rastejo veš, da gre za klic narave ali silovito maratonsko zbližanje. Doživiš ekipo gostinsko navdahnjenih navijačev, ki ob poti – kot da smo 5. avgusta – pričarajo piknik. 60-letnico v tangicah s prevleko pajkic, ki so tako prozorne kot moje oči, ko se po 12 urah rajanja prebijem do doma, ter 20-letnico v gatah, s katerimi bi lahko skočil iz letala. Transparente : “Dajmo oči”, “Ne daj se Danica” in “At least you are not at work”.

Avtorjevo skromno mnenje je, da so pravi zmagovalci maratona navijači. Oni so namreč gorivo kolektivne tekaške histerije. Brez njih bi maraton izgledal kot seks v temi – ko sicer veš, da se nekaj dogaja, a nisi čisto prepričan kdo je na vrsti, kdo komu kaj dela in kdo se bo komu opravičeval. Navijači – ker ne tečejo – osvetlijo in legitimizirajo izvirni greh tekačev – matranje do konca. Njihova barvitost je neizmerna. Navijajo vsi – vidno vinjeni (od danes in od včeraj), tisti, ki so še na vozičkih in tisti ki so spet na vozičkih, tisti, ki bi tekli a ne zmorejo, ter taki ki zmorejo, a ne želijo. Tisti, ki ne zberejo poguma in tisti, ki so pri iskanju izgovorov bolj iznajdljivi, kot pri iskanju prave obutve za tek. A navzlic temu – VSI navijajo. VSI zberejo toliko moči, da se strumno, kot prometna signalizacija postavijo ob traso: triletnik, ki vztrajno drži iztegnjeno vejico za “petko”, gospa z leseno ragljo, katere kapaciteta nekajkrat prekaša njeno prirojeno, ter gospod z berglo, ki od vstopa Slovenije v EU ni začutil pravega ravnotežja.

Rezultat je “najboljše vsega”. Maraton namreč iz vseh prisotnih potegne najboljše – voljo, moč, atome, nasmešek, privoščljivost, vzpodbudo, zagon, aplavz in nasmeh. Vse tisto, kar na koncu kulminira v kolektivnem rajanju, kjer niso potrebni niti maligani niti evri. Kdo ve – morda bi ti morali potekati vsak teden, da bi nad venomer prisotne sive oblake nacionalnega jamranja priklicali energični žarek pozitivizma ?

Advertisements

090 nirvana

sun-meditation

“Trinajstka na Brnčičevo, trinajstka na Brnčičevo” je zavreščalo nekje od spodaj, iz globočine. Sproščen, hlačno ter dušno razpet in v polsnu sem odprl oči, in namesto Boga zagledal zaripel obraz gospe, ki je za ceno borih 30 EUR/uro obljubila netelesno nirvano. Edino razsvetljenje v tem zmedenem momentu je ponudila ugotovitev, da je trinajstko na Brnčičevo besno zahtevala receptorka taksi službe, ki je – kot sem ugotovil – locirana pod neslavnim salonom za duhovno izpopolnjenost. Bog ne rabi taksija, sem pomislil. Prižgala se je lučka dvoma ali nisem morda prišel na napačen naslov in ali pri iskanju nečesa večjega sploh lahko potrkamo na napačna vrata ?

Za pomiritev zaskrbljenih bralcev – ne – nisem potrkal na salon Urške Čepin – dasiravno sem se po seansi počutil nategnjeno in izsesano. Ko pomislim, je neopisna in na pol podrta zgradba nekje za Ljubljanskimi mlekarnami res čudno mesto za iskanje življenjske resnice in luči na koncu tunela. A dejstvo je, da se večina ljudi na neki točki zave, da življenje ni zgolj neskončna serija spanja, sranja, dela, alkoholne prestrašenosti, kurbarije in bojevitega soočanja vzorcev z ljudmi, ki jih imamo domnevno najraje na svetu – zato potrebujemo nekaj več. Veliko nas je glede temeljnih življenjskih resnic bolj čoravih kot Esmeralda, preden jo je doletel magični vid. A kaj je to “več” zelo variira – nekaterim je dovolj ogled malce bolj pocukranega filma, spet drugi ne pristanejo na manj, kot da se predajo celibatu in se prehranjujejo v ptičjem slogu, v upanju da jih bo izogibanje splavljenim piščancom pripeljalo na trajno višji astralni nivo.

Iskanje nečesa večjega ni lahka naloga, prav nasprotno. Panoga “samo-pomoči”, ki sega vse od meditativnih odmikov do knjižnih serij, do praktično sektaških predavateljskih izkušenj, letno šteje nekaj milijard evrov in je v porastu. Nikoli v zgodovini nismo imeli na voljo več “coachev”, gurujev, učiteljev, inspiratorjev, motivatorjev in duhovnih mojstrov, ki preko digitalnih in analognih kanalov obljubljajo razsvetljenje. Na Balkanu imamo sicer bogto zgodovino “ezoterike” v obliki napovedovalk prihodnosti, ki “bacaju grah”, “čitaju kartu”, “čitaju kafu” in poleg tega še kaj dobro skuhajo. Neobičajen je tudi pogost poslovni model – da se denar za te duhovne telovadbe pogosto (v stilu prav tako na Balkanu uveljavljenih prodajlk ljubezni) zahteva vnaprej. Tudi koncentracija številk 090 pove ogromno, še več dejstvo, da lahko vsakdo brez kakršnekoli ezoterične substance in treninga, oblečen v nogometni dres, ljudem za nekaj evrov na minuto servira nepogrešljivi podatek ali je trenutni partner pravi in kdo jim je ukradel torbico.  Zdi se, da je vsakdo, ki se zna vsesti v lotusov cvet (beri : po turško) že jogi, če pa se zraven zavije še v oranžno haljo in nad vrata izobesi napis “joga” pa se je gotovo vnovič inkarniral sami Sai Baba. Največji prvak v izkoriščanju človeške naivnosti in želje po pravi poti je bil po avtorjevem skromnem mnenju nek kaliber srednjih let na eni od lokalnih televizij, ki je v nasprotni smeri urinega kazalca vrtel sumljivo popeskano ploščo in ljudem sproti risal prihodnost.  Za nekaj eur na minuto. Medtem prodaja mariuane ostaja nezakonita.

Večina ljudi življenje brezciljno plove proti nečemu boljšemu, le malo jih sprašuje težka vprašanja in svojo prihodnost vzame v svoje roke in plava. Plava, ne plove. Plovejo trupla, plavajo olimpijski prvaki. Malokdo se vpraša ali pravilno vzgaja svoje otroke, zakaj se neprestano vrti v neskončnih idiotskih ciklih, zakaj se nikoli nič ne spremeni, zakaj jih partnerji ne osrečujejo, zakaj jim je “muka” v službah, zakaj jim natakar vedno prinese slabo pečen zrezek in zakaj so vedno kvazi žrtve. Težka vprašanja, ki zahtevajo težko delo, kjer lahko pomagajo različno zreli, a avtentični duhovni učitelji – ne avtomehaniki, ki popoldne še popravljajo zobe in prodajajo pravljice o lepšem življenju. Indijski pregovor pravi da mora človek verjeti v Boga, a vseeno zakleniti avto. Absolutno zastopam stališče, da naj vsakdo čimprej sproži svojo iskalno misijo.  Misijo primerno za svojo stopnjo duhovne zrelosti in pripravljenostjo na dejanske spremembe. Delo na sebi namreč ni piknik – odkritja so često boleča. Dolgotrajno boleča. Včasih večno boleča.  A naj bo pri tem vsaj malo previden – duša ni iPhone, ki ga ponudiš v servis vsakemu “poooblaščenemu” serviserju – cilj je “bolji život”, ne prazna denarnica. Om!

Nogavična prevara

kratke-nogavice-gabriella-puntin-0

Pred leti sem v enem od obdarovalnih obdobij zašel v trgovino s perilom Palmers z namenom kupiti tako vroče nogavice, da bilo že nošenje njih v javnosti praktično ilegalno. Že plakat v izložbi je bil tako vroč, da je bil hlačni šotor postavljen v trenutku. A že naslednji trenutek ob samem vstopu v trgovino, je ta doživel kolaps – prodajalka dozorelih let in prav takih dlak (tako pod nosom kot na nogah), je s svojo kratko, ohlapno in dol lezečo nogavico za naslednjih nekaj dni ubila vsak zametek pregrešnih misli.

Skorajda ni kosa oblačil, ki je hkrati tako pomeben in tako pogosto prezrt kot so nogavice. Ker so večinoma skriti, jim tako dame kot gospodje ne posvečajo dovolj pozornosti, kar često vodi v silno degradacijo “jebačkega indeksa” – beri : faktorja privlačnosti. Moški načeloma ravnajo po načelu “samo da niso bele” in stvar je zaključena. Ženske so pred precej zahtevnejšim izzivom – kako namreč izbrati pravo kombinacijo, da bodo nogavice hkrati udobne, privlačne, tople, ustrezno kombinirane z preostalimi kosi oprave, ravno dovolj kurbirske in čim manj upokojenske – ob tem da ne zlezejo dol, ter da v primeru dvignjene ali prekrižane noge ne sprožijo obrazne rdečice.  Večna in na videz nerešljiva dilema.

Če nadene štrumpantle (strokovno znane pod okornim nazivom samostoječe nogavice) tvega, da se bo malce pod ritjo videl rob, ki tudi bežno pozornim moškim ne pušča veliko prostora za interpretacijo. Nobena dama ne želi oddajati promiskuitetnih signalov, verjetnost pa da bo sredi delovnega dne te štrumpantle dejansko kdo v celoti videl (in cenil) pa je – razen v izjemnih primerih – sila majhna. Še bolj težavne so neposredne sorodnice štrumpantlov – žabe. Oblačenje in slačenje le teh bi lahko bila ločena olimpijska disciplina, trgajo pa se hitreje kot papirnate vrečke bližnjega trgovca s sadjem in zelenjavo. Tudi sicer imajo žabe PR problem – zadevajo namreč podobno ciljno publiko kot toplice – ali male otroke ali pa upokojence.

A medtem ko moškim načeloma večino lepotnih posegov na ženski strani uide, en estetski zločin pokonča še tako hotnega mladca. Govorim seveda o posebej neuglednemu in prevarantskemu tipu nogavic, ki so znani tudi pod nazivom “fuck killers”, prav brez slabe vesti pa bi jih lahko poimenovali tudi celibatke, odbijačke ali ubitačke. Slehernik jih je že doživel. Gre za sicer tanko nogavico, ki se v ponavadi vidnem delu zahrbtno postavlja za žabe, a v primeru da malce zleze ali pa da se hlače malce privzdignejo, postane jasna njena prava narava. Mali prekratek in pretanek štumf za katerega ni povsem jasno ali je tak že po dizajnu ali pa je nekdo v navalu skoposti odrezal štrumpantl. Pogosto ima ta, ne morem reči drugče, zokn, tako močan elastični rob, da pusti za seboj neljubo sled vztrajnega zategovanja, ki dodatno zrahlja željo po naskoku.

Seveda se v pestri družbi znajdejo tudi razigrane kombinacije s srčki, snežinkami in jelenčki, ki so zgolj neresni in imajo potencial simpatičnosti. Slednji pa je povsem odsoten pri zimski opciji mega štrikanega zokna, ki je mešanica ortopedije in centralnega ogrevanja, ter s tem totalno nasprotje poželenju kakršnegakoli tipa. Prihaja zima, zato bosa noga za nekaj časa odpade. Naredite si uslugo – ne zanemarjajte mogočnega štumfa.

Kjer osel leži, tam dlako pusti

1741289268_aba87b9c191

Sveže stuširan, v Adamovem kostimu, dišeč po provansalskem vzcvetenem travniku, sem se odločil, da si po dolgem času privoščim poležavanje na kavču pred TV. Z radostjo otroka ob rojstnem dnevu sem se brezskrbno zasukal, in se v stilu profesionalnega rokoborca vrgel na kavč. Sledila je bolečina, ki jo besede ne morejo opisati, še posebej ker se je ta dotaknila predela, ki ga moški simbolično kategoriziramo s prometno oznako “exit, do not enter”. Zgrožen sem obrnil pogled in analiziral na kaj sem se vsedel : zadnjično me je bodeče presenetila največja in najbolj bodeča španga za lase, ki jo premore ženin urejevalni arzenal.  Zopet  sem bil žrtev klasične domače razprtije – ko en partner trpi za obsesivno kompulzivno motnjo za čistočo, od drugega pa vse stvari odpadejo kot skrbi po tretjem pivu. Zakaj eni na videz uživajo v neredu, medtem ko drugi trpimo zgolj ob pogledu na prazen kozarec na kuhinjskem pultu ?

Spoštovani sotrpini obsesivno kompulzivne motnje, ki vam organsko veleva, da so stvari neprestano pospravljene, urejene, simetrično zložene in “na svojem mestu” – čutim vašo bolečino. Vem, da kljuke odpirate s komolci, na WCjih na bencinskih servisih celo z nogami, da mora biti vaš kuhinjski pult dovolj čist, da se na njemu lahko takoj izvede presaditev srca, da morajo biti omare zaprte, posode zložene ena v drugo, ter da ob visečih kablih in umazani posodi doživite akutno migreno, ki jo reši zgolj in samo  manično pospravljanje. A kot veleva duhovna modrost, v svojem partnerju vedno najdemo zrcalo, ki nas uči strpnosti – v tem primeru predvsem do stalnega terorističnega napada na naše sanitetne standarde, ki so po njihovem mnenju vedno nerazumno visoki, po našem pa samoumevna naravna logika.

Stereotip veleva, da so moški prasci, ženske pa sterilne svetnice, ki za seboj pospravijo prav vse. Izlet v bližnje žensko stranišče (posebej v kakšni marini) pokaže, da stereotipi niso vedno v sozvočju z realnostjo. Tudi sicer je ločnica med žensko in moško logiko glede čistoče prisotna na več področjih. Razpakiranje po potovanju za moškega tipično pomeni zlaganje stvari iz kovčka v omare, medtem, ko je ženska uradno razpakirala v momentu, ko kovček dotakne tla. Vrata na omarah se pogosto izkažejo kot povsem razstavni in estetski element, ki v stalni pripravljenosti po novem lovu za pravo kombinacijo oblek ostajajo permanentno odprta. V primeru pritoževanja se rado pokaže, da temu trendu stalnega odprtja sledi tudi damski govorni organ, zato je tu vredno ravnati previdno.

Dodati gre, da nečistoča ni isto kot nered. Stanje v damskih omarah, kovčkih, torbicah in včasih tudi glavah pokaže, da je večinom povsod čisto kot v džamiji, a neurejeno kot v košu za nogavice v trgovini H&M. Na moški strani se po principu logike in časovne optimizacije pospravljanje pogosto zgodi sproti – pogosto celo tako da se stvari sploh ne razmečejo, medtem ko na damski strani pospravljanje vedno pade v mitsko časovno deželo “potem”. Še posebej je to nazorno v kulinaričnem okolju, kjer ženske kuhajo na isti način kot se oblačijo – iz omar v želji po idealni kombinaciji zložijo vse, naredijo in za njih je zadeva končana.

Dejstvo je, da žrtev ne razume storilca in obratno. Medtem, ko eden prve pol ure v hotelski sobi porabi za brisanje daljinca in drugih bakterijsko popularnih področij, drugi na WCju v isti sobi baše sendvič in si lakira nohte. Kar je za enega čisto, je za drugega zgolj signal, da je potrebno vzeti tableto in nekajkrat globoko vdihniti. Paradokslano obstaja vsaj eno področje, ki tudi v sanitetno napetih partnerstvih poskrbi za nekakšen rebalans – seks. Tam ponavadi več svinjarije pomeni več zabave in nisem še naletel na posebneža, ki bi tudi v tem kontekstu zahteval položaje pod točno prvim kotom, barvno lestvico na spodnjem perilu ali sopihanje v točno določenem ritmu. Pa srečno.