Junak brez dlak

tom-selleck-mobile_3369259bMično in počasi, kot Bondovo dekle, je zlezla iz vode in si ožela lase. Bili so dolgi, gosti in skodrani. Moj pogled je počasi migriral od severa proti jugu. A namesto pričakovanega še bolj vročega nadaljevanja epizode me je presenetil pogled na ekvatorialni predel brhke madam. Njena neurejenost v intimnem predelu je za trenutek dala slutiti, kot da se je iz vode ravnokar pritepel razigrani kokršpanjel  – z dolgo, gost in skodrano grivo. Pomislil sem, da za resno oskrbo pričujoče podrasti ne bi bil dovolj temu namenjeni strojček, temveč obisk kakšnega podjetja za vzdrževanje okolice. Kako je lahko ob vseh mogočih napravah, ponudbi v drogerijah in neskončni množici kozmetičark na Facebooku “razdlačevanje” še vedno tak izziv ?

Depilacija je gosta tema in že dolgo ne več tabu pri obeh spolih. A vsled človeški lenobi je tudi zelo sezonska tema, ki veliko večino zadane ko temperature presežejo 20 stopinj celzija in odvržemo znaten delež oblačil. Kolegica, ki se preživlja z urejanjem neurejenih (frizerka in kozmetičarka) mi je potrdila tezo, da se ljudje – vsaj kar se tiče dlak – urejajo po principu vidnega polja. To pomeni, da neusmiljeno usodo vrtnega plevela doživi le telesna podrast, ki jo vidijo ljudje izven zasebnosti štirih sten. Vse ostalo je širši javnosti prihranjeno, a (brez)sramno nudeno partnerjem in ljubimcem – ter seveda priložnostnemu ginekologi in maserju. Zato me trditev prijateljice, da ljudje v zimskih mesecih praktično od vratu dol bolj kot ne spominjajo na Vietnamsko podeželje niti ne preseneča.  To hkrati potrjuje, da se – za razliko od često deklariranega stanja – ljudje bolj kot ne urejajo za druge, ne zase.

Odstranjevanje dlak od glave do peta že kar nekaj časa ni več domena žensk, mnogi moški brez strahu pred stereotipno kategorizacijo v mavrični koš odstranjujejo dlake iz različni motivov praktično povsod (seveda, saj je kolesarstvo vse bolj popularno), zato to ne velja več za tabu. A če ni več tabu nikakor ne pomeni, da urejanje žlahtnejših okolišev telesa ni več nevarno. Moški imamo tu seveda največjo motivacijo – vsak vešč vrtnar namreč ve, da hiša s pokošeno travo deluje večja in bolj strumna, kvalitete, po katerih v ofenzivnem predelu hrepeni sleherni dec. Možni pristopi so seveda različni – lahko obiščeš prijateljico kozmetičarko, a v mali družbi kot je naša tvegaš srečanje z znancem ali sorodnikom. Jasno je, da je količina možnih izgovorov ob takem srečanju sila sila mala – gre namreč za tako specifični esteblišment, da težko rečeš, da si prišel le na kavo ali da si “slučajno prišel mimo”. V kolikor gre za res podjetni kozmetični salon je možno, da slednji opravlja tudi masažno dejavnost, kar pa v kontekstu izgovorov zgolj doda olja na ogenj. Druga, očitna možnost je seveda ustaljen slovenski princip – “naredi sam”. Takoj na začetku naj bo jasno, da britvice, brivniki in ostala ostra roba iz priljubljene drogerije ni bila zasnovana za glajenje moških visečih predelov. Potrebna je tudi absolutna zbranost – to je eden od trenutkov v življenju, ko res želiš imeti mirno roko, saj prenagla poteza lahko precej hitro pripelje do neprostovoljnega, a nič manj trajnega članstva v kakšnem od visoko zvenečih pevskih zborov. K zbranosti precej prispeva okoliščina “sam doma”, saj v tem napetem trenutku vstop otroka v kopalnico tega bržkone zaznamuje za vse življenje, hkrati pa mu težko pojasniš da pravzaprav ne gre za dokončanje kastracije, ki jo mamica s svojim vedenjem vztrajno vrši od poročne noči dalje.

Intimni predeli so v kontekstu depilacije deležni največ pozornosti, a to še zdaleč ne pomeni, da kakšni drugi deli telesa ostajajo varni pred posegom – prav nasprotno, malo jih je, ki jih ta ne prizadane. Po obrazu se načeloma brijemo moški – načeloma zato, ker je regija v kateri bivamo nenavadno bogata z damami, ki jim konkretno poganjajo brki – taki, ki se vidijo vedno, ne le iz profila pod močno svetlobo. Stanje pripisujem neiskrenosti prijateljev in znancev, ki damam tega ne naznanijo – možno pa je tudi da si določene dame pred mogočnim brkom zgolj zatiskajo oči. V primeru, da je bila narava pri njihovi poraščenosti zares radodarna si oči niti ne rabijo zatiskati, saj to namesto njih počno košate obrvi. Kot ponosen lastnik enotne obrvi (pod šifro, vesel sem da sem moški) se zavedam travmatičnosti stanja. A sodeč po ponudbi na Facebooku je puljenje, še bolj pa risanje obrvi resen in ustvarjalen posel – zdi se mi, da vsaj del teh kozmetičark pri risanju obrvi kompenzira dejstvo, da so likovni pouk prebrodile z oceno Močno Uspešno. Obisk katerekoli plaže hitro pokaže, da tu je mogočen prostor za izboljšave.

Poraščenost je lahko izziv praktično povsod – srečal sem dame s tako kosmatimi rokami, da sem dvakrat vprašal za ime. Moške, katerih nos ni bilo toliko dihalni organ kot mini Voljči potok sredi obraza. Moške goste na bazenu, za katere sem mislil, da so maskote za bližnjo rojstnodnevno zabavo, ter ženske obiskovalke savne, katerih hrbtni predel je bolj spominjal na kamelo kot homo sapiensa. To mi je dalo misliti, da ljudje živimo v zmotnem prepričanju, da ima več ljudi raje parket kot preprogo. Ne zgolj iz higieničnih, temveč bolj erotičnih vzgibov. Ni presenečenje da med množico človeških fetišev najdemo tudi “mahnjenost” na dlake. Sam še nisem imel te “sreče”, da bi koga spoznal a ugibam, da gre za osebe, ki rade preživljajo čas v naravi (obisk trgovine s kamping opremo seveda nikoli več ne bo isti). Morda sem fin, morda zgolj pod vplivom trendov iz filmov, ki jih nišče ne gleda, a – tako kot pri pisanju tudi ob morebitnem ustnem zagonu v “brazde vzdržljivosti” rad ostanem brez dlake na jeziku.

Advertisements

Nekaj se je pritisnilo, nič več ne dela.

f487de_2651783“Nekaj se je pritisnilo, nato je zabliskalo in sedaj nič več ne dela”, je resignirano zažvrgolela mati, kot nekakšno stalno uverturo  v obisk pri njej in očetu. Zaskrbljen izraz na njenem obrazu je dal vedeti, da ji je peklenski stroj (znan tudi kot osebni računalnik) povzročil obdobje globokih skrbi, tako intenzivnih, kot jih je sicer  deležen upravljalec nuklearnega reaktorja, ki je po komandni plošči polil kavo. To je seveda pomenilo, da meni nikakor ne uide ponovna seansa tehnične podpore in vodenega klikanja brez vidnega konca, kjer se bom prisiljen znajti kot MacGyver v najgloblji godlji.

Kdor ima starše ali sorodnike v starostni skupini, ki s pristnim navdušenjem nosi Crocse, ve, da se sleherni telefonski ali osebni kontakt ne odvije brez zapleta, ki naravnost terja informacijsko podporo. Podivjana miška se neukročeno premika sama in me ne uboga. Internet je brez opozorila zatajil. Okna se odpirajo in zapirajo kot polkna na kraški burji. Prihaja pošta s sumljivimi vsebinami in ponudbami za povečanje penisa – “Sine, saj veš da midva z očetom ne potrebujeva več” je običajna reakcija. Virusi najhujše vrste se množijo kot predvolilne obljube. Vdori v sila zaupno korespondenco društva upokojencev Bežigrad. Hekerji, ki hlastajo po mega penziji.  Pošta se je svojevoljno poslala brez volje uporabnika, joške kalibra FF so samoinicativano postale ohranjevalnik zaslona, tiskanik pa je obsedlo prekletstvo in je samoiniciativno je izpljunil 50 kopij ponudbe za kolensko opornico, ki bo še tako nepokretnega spravila na poskočen sprehod. Ni je stvari, ki se računalniškega znanja željnemu upokojencu ne pripeti. Večkrat dnevno. Skupna lastnost vseh teh dogodivščin je ta, da se stvari brez izjeme zgodijo same od sebe, brez kakršnega koli posega uporabnika. 

Zelo pogosto se zgodi tudi to, da se starši ali sorodniki odločijo za tehnično pomoč poprositi preko telefona – to celotno seanso seveda nekajkrat podaljša in jo zreducira na epizodo pantomime na steroidih, saj so opisi tega kaj se dogaja z računalnikom izdatno slikoviti in vsaj toliko neučinkoviti. Često se počutim kot slepec, ki mu barvno slep kolega razlaga kje v ogromnem zelenem rondoju tiči rdeči semafor. Bolj pogosto kot ne, je potreben osebni obisk. Ti obiski pa se bolj pogosto kot ne, prelevijo v živčno vojno, kjer “ponovni zagon” ponudi redko priložnost za ohladitev.

Na tega se še tako vzoren in poslušen potomec težko zares pripravi. Medtem, ko mlajša generacija zaznava računalnik kot nekakšno digitalno protezo, ki olajša delo, druženje, potrošnjo in ustvarjanje vsebin, je za starše osebni računalnik tudi izjemno priročna odlagalna površina, priložnosti prostor kamor se lahko zapiše telefonska številka za tehnično pomoč (ali od kakšnega še živečega sorodnika), ter nenazadnje moderen kos pohištva, ki lahko precej oplemeniti še tako zastarelo spalnico. Kot vsak kos pošihtva tudi računalnik zahteva svojo nego, je namreč pravi magnet za prah in druge oblike packarije. In če je sesalec dovolj dober za sesanje pod posteljo seveda več kot zmore tudi čiščenje med kabli ali po tipkovnici (tu je posebej priročen najtanjši nastavek, za katerega noben uporabnik sesalca pravzaprav ne ve čemu je namenjen), včasih tudi po zaslonu. Skoraj me ne bi presenetilo, če bi me na naslednjem obisku pričakal gigantski kozarec kisa v katerem se bo uležano namakala miška. Zunanja higiena seveda brez izjeme pusti posledice – kakšen od vitalnih kablov osamljeno in nekako brez resnega smisla za obstoj – kot neodvisni poslanec v parlametu – obvisi v zraku. Povezava s svetom je prekinjena.

Slednja je za geriatrično uporabniško bazo še toliko bolj pomembna, saj imajo precej bolj razredčeno družabno življenje kot povprečen digitalni domorodec. Mlajši si namreč težko predstavljamo kako izgleda, ko gre oče na obletnico svojega bivšega športnega kluba, ki je že zadnjih nekaj let neprostovoljna večerja v dvoje, kjer eden slabo sliši, drugi pa še slabše govori. Vsi ostali člana kluba so namreč že več let stalno brez povezave s svetom. Opisana situacija seveda rada pripelje do točke, kjer vam kakšno od družabnih omrežij kot obveznega novega (navideznega) prijatelja ponudi kakšnega od staršev. To je prvorazredni problem – saj otroci po dolžnosti staršem skrivajo vse od onanizma do kajenja (in kup drugih zadev, prežlahtnih za omembo v tem blogu), zdaj pa naj jim razkrijejo svoj digitalni alter-ego ? Jok brate, odpade. A še bolj kočljiva situacija nastopi, če se med prosilci avtohtonega digitalnega prijateljstva pojavi tašča. Slednja je zahtevno bitje že v analognem svetu, a v digitalnem ne veš ali je zgolj napoved ženine nezaupnice ali (bolj problematično) tašča, ki ima RES rada svojega zeta.

Modrost veleva, da je potrpljenje tista vrlina, ki nam omogoča, da preskočimo svojo nestrpnost in se empatično postavimo v čevelj drugega. A ta duhovna telovadba je v geriatričnem kontekstu informacijske tehnologije podobno verjetna, kot zadetek v prvo pri igri golfa. Ne gre. Starejša generacija ima priučene drugačne reflekse in tem prilagojeno logiko, kar se vidno manifestira, da mati tik pred tiskanjem miško zagrabi kot najbolj neukročeno metlo, ob morebitni neodzivnosti peklenskega stroja pa slednji “ujame” kakšno vzgojno – kot prastari televizor, ki ga je malce strogosti zdiscipliniralo k delovanju. Ne da ni načinov – mati si namreč ob vsakem obisku kreirajo kup zapisov, ki po črkah in obsegu že spominjajo na Vojno in mir – a kaj ko se ob vsakokratnem čiščenju peklenskega stroja znajdejo v košu za smeti. In spet nič več ne dela.

Ni z od zrezka, ni f od fafanca.

image

Jutro je začela zbadljivka o tem kako skrhan delujem, ta pa je bila zabeljena z razlago da sem tak bržkone zaradi silnih uslug, ki sem jih izvajal na predvečer materinskega dne. Ker je bil spomin na (monetarno) kvantitativno sproščanje vsled ravno preteklega dneva žena še svež, me je provokacija pognala – k razmisleku seveda – o tem koliko damam posvečenih “praznikov” nič hudega slutečega moškega doleti vsako leto.

Moški se komaj dobro opomore od silnega naprezanja, kaj v dobro družinske harmonije stlačiti pod novoletno jelko, že ga na polovici prihodkovno podhranjenega, a stroškovno vseeno živahnega prvega trimesečja, pričaka Valentinovo. Tisti praznik, ko tudi absolutni anti-romantiki ob tankanju svojega avtomobila sežejo še po plastični vrtnici. Nekateri so romantično bolj aspirativno naravnani – lani je ob tej priložnosti na blagajni pred menoj stal možakar, ki je opravil t.i. preživetveni nakup – segel je po vrtnici in škatli kondomov. Čakajoča madam je bila bržkone vzhičena nad iskreno in iskrivo ljubeznijo brez impliciranih pričakovanj. A če je Valentinovo najbolj skomercializiran praznik od vseh, tudi bolj umirjeni dan žena zahteva nekaj hortikulturne pozornosti. A ta dan s seboj nosi tudi močan političen naboj, saj na ta dan svet praznuje tudi proti-seksistični dan ter dan proti diskriminaciji. V kolikor to nikogar ne uspe prepričati je tu – nekako za rezervo – še dan civilnega zavedanja. A ker 8. marec praznujejo vse dame, je potrebno podmnožico tistih, ki so vsaj enkrat uspešno povile nagraditi posebej – če se le da v istem mesecu – na 25. marec, ko planet obsije materinski dan. Takrat so za izkazovanje brezmejne pozornosti na vrsti otroci.  Ti so zaenkrat še produkt ženskega 9-mesečnega vzhajanja kar več dam privede do občutka, da je rojstni dan njihovega otroka na nek način tudi njihov dan – in s tem nova možnost za kakšno darilce. A to je šele začetek.

Zgodovina je očitno pokazala, da je potrebno na letni koledar razpršeno posejati dodatne praznike, ki služijo kot opomnik, da izkažemo nekaj nespontane pozornosti svojim damam. Vsaka ima seveda rojstni dan, vsaj eden – lahko da jo je v življenju kdaj raztresla kakšna zdravstvena epizoda in se je “rodila ponovno” – tako da ima sedaj dva. Rojstni dan je potencialno kočljiva zadeva – navzlic temu, da gre načeloma za veselo priložnost, je dejstvo da se nihče (tudi moški ne) z leti ne mlajšamo, marsikatera dama pa potuhnjenega zoba časa ne jemlje ravno s pretirano radostjo. A svetleča darila – preverjeno – znajo vsaj začasno ublažiti surovo spoznanje, da gravitacija prizadene prav vse dele telesa.  

Rojstni dan je zgolj ena v zbirki neizogibnih obletnic, katerih spoštovanje in praznovanje je priložnost za potrditev statusa. Vsak poročen par ima bržkone vsaj eno obletnico zaroke, obletnico poroke in obletnico dne, ko so se zvezde postavile tako, da so srečnemu paru omogočile usodno spoznanje. Glede na to, da je evidentno neločljiv del poroke tudi ločitev je to priložnost za dodatno obletnico (z zdaj že bivšim partnerjem), ter izhodišče za zgoraj omenjene obletnice z novim.

Po drugi strani, so moški prazniki bolj kot ne tolažilna nagrada, za katere datum mnogi sploh ne vedo, kaj šele, da bi praznike posebej praznovali. Med uradne sodi očetovski dan – praviloma tretja nedelja v juniju. Postaviti praznik sredi poletja je gotov način za njegovo razvrednotenje in prezrtje – ko smo na dopustu se sproščamo tudi od zakonskih obveznsti, kot je dajanje daril. A tudi za moške obstaja upanje, saj se na spisku njim namenjenih praznikov najde tudi takšna cvetka, ki daje slutiti da na svetu se obstaja pravica. Ena takih je popolnoma brez celofana poimenovan Steak & Blowjob day. Na ta dan – tudi če je to edinkrat v letu naj bi bil vsako testosteronsko bitje deležno poštenega kosa mesa s prav posebno sladico. A medtem, ko se na ta dan (14 marec) internetu utrga in se skoraj sesuje od pomenljivih fotografij in sugestivnih zapisov ta praznik nima formalnega statusa, kar pomeni da ga dame ne bodo našle na svojih setvenih koledarjih – in moški bodmo zopet ostali na suhem. Pa srečno.

Pozor – svinje v avtu

image

Mislila je, da je nevidna. Ne najdem namreč druge razlage, zakaj je imela vpričo vseh v koloni svoj levi kazalec praktično do komolca zarinjen v desno nosnico, v kateri se je več kot očitno dogajala nova zlata mrzlica. Kaj je mislila da bo našla ne vem, a moralo je biti nekaj hudo dragocenega. Namig – okna v avtu so načeloma precej prozorna. Človek se navadi vsega – tudi redne nedeljske vožnje iz Poreča do Ljubljane, ki traja lepih 5 ur. A tega, kako bestialno se ljudje vedejo v zavajajoče navidezni zasebnosti svojih jeklenih konjičkov se ne bom navadil nikoli.

Marsikdo je že zasledil dejstvo, da se varnost avtomobilov testira na posebnih lutkah, ki brez izjemen doživljajo kruto usodo zaletavanja v zid. Malce manj znano dejstvo je, da se efekte trka na človeško telo preizkuša s pravimi človeškimi in pa tudi svinjskimi trupli (ki imajo enako možnost ugovora kot lutke). Glede na to da se ljudje v avtomobilih često vedejo precej slabše kot svinje, se mi zdi praksa še posebej uporabna. V poslednjem romanju domov iz Istre sem imel kot neprostovoljni član nekaj kilometrske kolone dovolj časa za temeljito antropološko analizo. Glede na to, kaj sem opazil (marsičesa zaradi zatemnjenih oken najbrž tudi nisem) me čudi da ni na slovenskih cestah vsak teden 1.000 mrtvih.

Med prvimi posebnostmi mi je v oči padlo dejstvo, da se ljudje med vožnjo nenavadno pogosto prehranjujejo – in to v podobnem stilu kot tudi vozijo – prehitro in brez občutka. Hrano trpajo vase, kot da gre za poslednji obrok pred usmrtitvijo (glede na nevarnost početja v nekaterih primerih tudi gre!), hrano polagajo na armaturo kot da je kuhinjski pult in otrokom na zadnjem sedežu v usta tlačijo vse mogoče. Na dolgih vožnjah je lakota naraven pojav, seveda, a ljudje se vedejo kot da ob morebitnem postanku avto ne bo več vžgal. Prehranjevanje med vožnjo se razteza čez vse generacije – tudi do najmlajših, ki na videz blaženo uživajo dodatni serijski opremi avtomobila – dojenju. Nekatere dame to gladko počno kar na sprednjem sedežu, po možnosti še brez varnostnega pasu (ki je pač v napoto). Medtem, ko dojenje med vožnjo pozitivno vpliva na količino zračnih blazin v vozilu pa v primeru nezgode lahko nemudoma in znatno poveča tudi količino dojencev.

Hrana seveda ni edina zadeva, ki konča na armaturi. Med opazovanjem sem imel namreč priložnost zaznati vse pogostejši trend, predvsem na strani sovoznic (k sreči so bili vozniki dovolj disciplinirani), ki so armaturo izkoristile za parkiranje najmanj ene, včasih pa obeh nog. Ne vem ali gre za aktivnost za doseganje boljše prekrvavitve, ventilacije določenih delov telesa ali zgolj povečanje udobja – a morebitna nezgoda bi še tako pozorno sovoznico prikovala v neprostovoljno trajni položaj za pristanek, ki ga poznamo iz letalskih potovanj. Priložnost za snovalce samovozečih avtomobilov je več kot jasna – na armaturi mora počivati masažni aparat za noge. Naj dodam, da obstajajo med kasto dvigovalcev nog med vožnjo tudi tisti malce bolj obzirni do ostalih članov posadke, ki noge sproščeno obesijo skozi okno. Sporočilo, ki ga s tem dajejo okolici je nedvoumno.

In seveda – če človek med vožnjo lahko je in pije, preprosto ni razloga da po skupinskem seksu brbončic ne bi še vsaj enega prižgal. Tu se ljudje v avtomobilih res sprostijo – ne glede na letni čas, vremenske pogoje ali količino (in starost) ljudi v vozilu, sopihajo tobak, kot da bodo s tem zmanjšali porabo goriva. Zanimivo se mi zdi, da je kajenje na javnih mestih prepovedano, v avtomobilih pa dovoljeno. Ne znam si namreč predstavljati bolj javnega in potencialno nevarnega mesta za nikotinsko razvajanje kot je cesta s premikajočimi se vozili. Seveda – na bencinskih servisih se kaditi ne sme – mnogih tudi to pretirano ne moti – zato je potrebno izkoristiti čas med vožnjo. In zakaj bi ob tem trpeli samo ljudje, če lahko tudi živali ? Štirinožni prijatelji so v vozilih pogost pojav, a precej redko se znajdejo v za to namenjenih mestih, kot je prilagojen prtljažni del. Ljudje jih tlačijo v naročje, na sprednji sedež, na zadnji sedež, skratka vsepovsod, tisti res navihani pa jim še odpro okno, da lahko njihova griva plapola v voznem vetru. Morda se motim, a za psa je bržkone vsaka okoliščina razen sproščenega praskanja po jajcih precej nenaravna, zato vožnja 150 na uro ob odprtem oknu ni ravno nekaj kar me zadeva kot dobra, še manj pa kot skrbna praksa.

Vse našteto seveda kaže na dejstvo, da večopravilnost (multi-tasking) ni urbani mit, temveč dejanska oblika človeške učinkovitsti, ki se za razliko od delovnega okolja v avtu posebej razbohoti – prazvaprav izhaja iz avta. Po mojih opažanjih sem med vozniki zaznal več moških kot žensk, zato ni čudno, da se je ta antropološka posebnost bolj razvila pri ženskah – te se z njo rade tudi javno pohvalijo (po drugi strani je edina okoliščina, kjer je empirično dokazan moški multitasking gledanje porničev). Povsem običajen mozaik ženske večopravilnosti v avtomobilu praviloma združuje najmanj : festival ličenja, telefonsko verbalno inkontinenco, opravljanje funkcije DJ-a (kjer se noben komad ne zvrti do konca, če pa se pa se ponovi 200x), vztrajno pomoč pri navigaciji in izbiri voznega pasu, računovodsko funkcijo s poudarkom na drobižu, ter trezno in pozorno funkcijo človeškega radarja – saj namreč vedo, da transakcija z organi pregona vodi v kakšen par čevljev manj v omari. A navzlic temu pestri prezaposlenosti nikoli niso toliko preobremenjene, da jim ne bi med vožnjo posebej oprezno delovale vratne mišice, ki brez izjeme trznejo vsakič, ko se mimo pripelje avto, definiran kot “hud” – temne barve, višje rasti in oplemeniten z blagovno znamko višjega cenovnega razreda. V tem trenutku je namreč nujno preverit ali tudi voznik ustreza taistim kriterijem. Nič od tega pa zavzete dame ne bo ustavilo, da se bi vmes še pobrskala po torbici in se preoblekla – med vožnjo, seveda.

Sanjsko službo si ustvarimo sami. Če si upamo.

shutterstock_248641864

Pogledala me je z mešanico sočutja in strahu, kot da mi je ostalo le še nekaj dni življenja in vprašala :”Ej, kako je v novi službi ? Upam, da si šel na boljše ane ? (beri : je višja plača?) ”  Umirjeno sem pokimal in dejal da je zaenkrat vse super, a da nimam pojma kaj bo čez pol leta. In ker je v letu odkar sem menjal službo (in vmes skoraj končal v preranem grobu – ne zaradi službe) s podobno previdno-prestrašenim pristopom vame vrtalo več ljudi, sem začel razmišljati ali je šlo za naključje, ali pa je menjava službe nekaj česar se je v tej družbi zaradi previsoke stopnje tveganja absolutno potrebno izogibati. Za vsako ceno.

Menjava služba ni preprosta zadeva, sploh pa ne prvič, ko zapuščaš milje, kjer si položil prve tlakovce svoje karierne poti in stkal prve pristne kolegialne vezi. Hkrati je menjava cela serija bolečih mini izkušenj – od slabe vesti, da se odrekaš službi, ki bi se je po nasvetu okolice “moral držati dokler se da”, kot da je doživljenjska kariera v isti firmi nekaj kar še obstaja – do pogajanja za novo službo, ki je navzlic še tako temeljitemu preverjanju vedno delni, če ne popolni skok v neznano. A skok v neznano je nekaj, proti čemer smo – očitno vsaj v Sloveniji – cepljeni vsaj skozi vzgojo in formalno izobraževanje, ter kasneje skozi nedrzni vzgled mnogih orginazacijskih okolij, kjer se ljudje bojijo lastne sence.  Že komaj dobro zaobvladamo pike in podpičja, se nas sistem odloči krepiti v samozavesti skozi knjižne klasike tipa Boj na požiralniku. Skozi leta v glavah ustvarimo zelo jasen in precej globok predpad med tem kaj je služba in kaj je uživanje v življenju (lahko rečemo tudi sreča), ter da sta ta bistvena življenjska elementa popolnoma nepovezana – ter da je tako seveda tudi edino pravilno.

S prvo službo pogosto izdatno razveselimo predvsem druge (beri : starše), saj ti dobijo potrditev, da je bila vzgojna tortura vendarle uspešna, ter da smo se uspešno izognili raznim zavodom (od tistega za nezaposlene do tistega za izvrševanje kazenskih sankcij). Služba je nekaj v čemer je treba vztrajati, garati, poslušno in molče ravnati v smer naloženega dela. Pritoževanje ni opcija, kaj šele menjava in s tem zavrnitev nepozabne življenjske priložnosti, ki nam jo je nekdo tako darežljivo ponudil. Potrebno je potrpeti, stisniti zobe, včasih še kaj drugega. Sem mar to le jaz ali v vseh teh klišejih ni trohice pozitivne naravnanosti? Kako naj človek sploh kaj dela dobro in z veseljem, če je že osnovni mentalni okvir trpljenje ? Mar ni bolj naravno in koristno tako za posameznika kot organizacijo, da večino prebujenega casa ki ga individum prezivi v službi napolni z veseljem, navdahnjenostjo, igrivostjo in pogumom, da ponudi najboljše kar lahko potegne iz sebe?

Ne glede na zgodovinski trenutek, skoraj vedno kot prvi razlog zakaj nikakor ne smemo razmišljati o menjavi službe vsepovprek slišimo nekaj v stilu “Kriza je. Nihče ne zaposluje. Ni vredno tvegati. Bodi vesel da imaš službo in miruj.” Medtem, ko ekonomska situacija skozi čas variira, to ne more in ne sme biti izgovor za to, da človek trajno sprejme zavezo, da bo ostal nekje kjer stagnira, ne razvija svojih talentov, ne uživa in ne vidi prihodnosti (a jo paradoksalno preživlja prav tam). Vsaka odločitev v življenju je po svoje tvegana, saj vsaka prinaša posledice. A precej bolj tvegano kot zaznana (a skoraj brez izjeme povsem nerealna) katastrofa ki jo naši strahovi in dvomi projecirajo kot posledico neke odločitve je življenje brez tveganja. Kdor misli, da s sedenjem pri miru in upanjem na boljše čase nič ne tvega pravzaprav tvega največ. Prej ali slej namreč pridejo spremembe, ki vajenega tveganj zanimirajo in pozitivno razburijo, pasivnega in plašnega pa pahnejo v še večji strah od tistega, ki je pripeljal do izvirne apatije.

Eden od dodatnih izzivov pri krojitvi idealnega profesionalnega življenja je tudi dejstvo, da marsikdo (krepkih 90%) ne ve kaj bi pravzaprav v življenju počeli. Nekje so se izšolali, nekje začeli in kariero tako ali drugače gradili naprej, bolj po inerciji kot skrbno načrtovano. Odgovor na omenjeno vprašanje seveda ni lahek, pravzaprav eden težjih v življenju. Ne glede na to – vsak človek ima nek talent, neko nagnjenost k nečemu, neko polje, kjer se stikata zanimanje in veselje, kjer kazalci na uri bijejo hitreje. Morda je to nekaj tako trivialnega kot pričujoče pisanje, morda sestavljanje lego kock, morda izdelovanje nakita ali peka slaščic. In dokler obstajajo Kickstarter projekti, kjer nekdo trži leseno jajce brez kakršnekoli funkcije izgovor, da se z nečem ne da služiti ne pride v poštev. Naloga in dolžnost vsakega, ki je kdajkoli dejal ali pomislil, da si želi biti srečen v službi (in s tem v življenju), je da najde svoj talent in ga razvije in izkoristi do onemoglega. Zanikanje in neizkoriščanje talenta je namreč največja škoda, ki jo lahko storimo tako sebi kot drugim. Ne verjamete ? Raziskave konsistentno kažejo da je skoraj ¾ ljudi v službi mentalno izklopljenih in da na delovno mesto bolj kot ne pripeljejo truplo, medtem ko življenjsko energijo potrebno za kreacijo kakršnekoli sorte pustijo doma. Meseci apatije se hitro sprevržejo v leta, vse skupaj pa na koncu pripelje do obžalovanja in neskončnega samo-spraševanja “kaj bi bilo, če bi…”. Kadarkoli in kjerkoli ljudi na smrtni postelji povprašajo kaj v življenju najbolj obžalujejo, so odgovori precej homogeni. Ljudje v trenutku preden se dokončno odštempljajo precej bolj obžalujejo tisto česar niso storili kot tisto kar so, saj vedo da druge možnosti ne bo.

Vse jasno – a kaj ko je vedno prisoten strah najvišje vrste – strah pred neuspehom. Da nas bo nekdo označil za slabega, nesposobnega ali neprimernega. Da bosta trpela ugled in samopodoba. Da nam bo celo žal, da smo iz ošabne želje po boljšem zapustili nekaj dovolj dobrega in varnega – mar bi vztrajali in potrpeli?! Medtem, ko se v šoli poleg Boja na požiralniku naučimo še marsikaj drugega, pozabimo ključno življenjsko resnico, da neuspeh ne obstaja. Če nihče drug, moramo sami biti tako pošteni do sebe da si dovolimo tisto, kar pojmujemo pod pojmom neuspeh. In če si bomo dovolili bomo spoznali, ne le da bo vse OK, temveč, da je neuspeh bržkone najbolj direkten način na katerega postajamo bolj popolna, ljubeča in izpolnjena bitja. Buda je dejal :”Težava je, da mislimo, da imamo čas. “ Nimamo ga. Življenje je namreč zgolj kratek utrinek v večnosti univerzuma, ki mine precej hitreje kot se zavedamo in kot bi si želeli. Zato ne čakajte na jutri in ne obžalujte včerajšnjega dne – edini čas, ki nam je in nam kadarkoli bo na voljo je zdaj.