Biti posvojen je zabavno. Vprašajte Supermena.


batmanvsuperman-xlarge“Posvojenček, posvojenček”, se je v prvem razredu za menoj drl znanec iz naselja, po stasu, še bolj pa po vedenju podoben avstralopiteku. Več kot očitno nobeden od naju ni povsem razumel kaj posvojitev pomeni, a moji občutki niso bili ravno brilijantni. A bila sva otroka. Vsakič, ko orisujem svojo posvojitveno izkušnjo se me loti občutek, da tudi večina odraslih nima pojma. Pred dnevi berem Dnevnik in – glej ga zlomka – pokesani oče po 18 letih želi svojo hčer nazaj, in si mislim – še en amater.  Otrok ni kosilnica, da jo vrneš v osmih dneh.

Razčistimo na začetku – ne glede na to, da imajo ljudje, ki so bili posvojeni za seboj različne izkušnje (tako kot neposvojeni) – menim, da je posvojitev ena izmed bolj plemenitih, altruističnih in družbeno koristnih potez, ki jih slehernik v življenju lahko povleče. Človeku, ki tipično ni obdan z idealnimi možnostmi za ljubezni polno in razigrano življenje, rast ali golo preživetje, ponudi novo življenje. Kot vam po povedalo sleherno posvojeno bitje je predznak zgodbe v očeh drugih- paradoksalno – često negativen. Še preden se naučimo brati nam namreč že pravljice servirajo basni o zlobnih mačehah (torej krušnih, nebioloških) materah, ki s strupenim sadjem klatijo po svojih otrocih. A navzlic temu biti posvojen sploh ni tako slabo. Nasprotno – seznam bonusov je dolg kot ponedeljek po praznikih.

Za začetek, dobiš starše, ki te dejansko obdržijo in ne preštevajo dni do kdaj te lahko še vrnejo. Ti, novi starši seveda niso nastali s spontanim samovžigom in imajo skoraj po pravilu krog svojih različno plodnih sorodnikov – ki so, logično, del paketa. Če imaš posebno srečo, kot vaš vdani avtor na primer – so krušni starši malce starejšega letnika in je krog na novo pridobljenih sorodnikov precej ožji. To prispeva k izdatnemu prihranku pri rostnih dnevih, obletnicah, birmah in drugih priložnostih, ki kar kličejo po zapravljanju. Seveda si tudi precej lažje zapomniš vsa imena in obraze. Risanje družinskega drevesa še najbolje spominja na zbiranje sličic za album nogometnega prvenstva – imaš večino slik, nekaj ti jih manjka in nikakor jih ne najdeš. V kolikor so bili tvoji biološki starši razmnoževalno še posebej podjetni in jim v vmesnem času ni uspelo osvojiti ključnih načel kontracepcije se rado zgodi, da se na vsake toliko pojavi kakšen nov sorodnik – tipično gre za polbrata ali polsestro – navsezadnje, monogamija v strastnem galopu gotovo ni bila prioriteta. Slovenija je majhna in tu nastopi tveganje, da se s kakšnim od teh (pol)sorodnikov znajdeš v položaju, v katerem se sorodniki tipično ne bi smeli znajti (izjema so kakšni otoki tipa Susak) – da vse ostane v družini pa je v tem primeru silno šibka tolažba.

Te dni je bojda izjemno popularno posvajanje otrok iz bivših držav Sovjetske zveze in tudi sicer je praksa precej bolj globalizirana. To pomeni, da je posvojitev eden od načinov spoznavanja novega sveta. Sveta, ki je lahko zelo zelo drugačen od tvojega matičnega okolja. Nov jezik, nova hrana, novi ljudje. Seveda je vse skupaj odvisno od tega, kdaj si bil posvojen. Marsikdo je pod vtisom, da so ljudje, ki so posvojeni na nek način – ni lepše besede – trajno poškodovani. Znanost sicer veleva, da imajo posvojeni ljudje težave z zavrnitvijo, a sam ne pomnim, da bi me pri streljanju z Amorjevo puščico to posebej oviralo. Hkrat je to še en bonus – praktično bianco menica za izgovor praktično v kakršnih koli okoliščinah. Povabiš v kino, ne pokličeš nazaj – “Sorry, posvojen, težave s čustvi.” Se zjokaš na blagajni ker so podražili sladoled- “Sorry, posvojen, boleč spomin na prve počitnice na morju.” Spisek je neskončen. Vsakič ko se s starši pojaviš kjerkoli vsi trezni s pogojno dobrim vidom zaznajo, da si mami in očetu podoben kot opica nogometni žogi. Seveda je dejstvo, da si posvojen pogosto sila prikladna praktična šala – ko greš s starši izdelovat dokumente je persona na pultu zmedena kot že dolgo ne.

A navzlic dokaj pestremu naboru bonusov stigma ostaja. Prav tako nespremnjeno je dejstvo, da ljudje preprosto nimajo pojma za kaj gre. Vsakič, ampak res vsakič, ko sem komu povedal, da sem posvojen je sledil bodisi sočuten pogled mladega kokršpanjela, bodisi mučna tišina (priznam, namenoma jo malce pustim), po kateri sem vljudno spremenil temo. Očitno povprečen homo sapiens misli, da posvojitev pomeni, da te je nekdo v košari pustil pred vrati, pozvonil in pobegnil. Ali pa da si bil tolažilna nagrada na srečolovu lokalnega gasilskega društva. Ali celo izgubljena stava. Včasih se mi zdi da sem ob zgodbi tik pred tem, da mi bo nekdo v roko stisnil 20 evrov. Ljudje se bržkone v sekundi vprašajo (ter si tudi odgovorijo) kaj groznega se je zgodilo, da si bil odtujen od bioloških staršev. Da si bil nezaželjen. Zavrnjen. Dejstvo je, da gre pogosto za klasično Salomonovo zgodbo, kjer se prava mati raje odreče otroku, kot da bi ga doletela neljuba usoda. Dejstvo, da te nekdo da v posvojitev je v veliki večini višek ljubezni.

Moji biološki starši so v nesreči izgubili sina. Dobitek na lotu ne pride blizu temu, kako se je moje življenje zaradi njihove poteze spremenilo na bolje. Tudi če je altruizem le (najbolj) sofisticirana oblika sebičnosti ne zamenjam. Materialne okoliščine so eno. To, da te nekdo vzpodbuja, da lahko barvaš čez črto je drugo. Da ti nekdo ob vsej bolečini zmore ponuditi intelektualno in dušno širino, ki mi kot osebi danes omogoča da ne pričakujem nič in cenim vse, je nepopisno. Ni slabo za “backup” starše kajne ? Marsikdo se iz različnih razlogov loti posvojitve, ki je danes stroškovno, časovno in duševno naporen projekt. Paradoksalno – na plemenitosti ljudi služi cela veriga vpletenih, proces pa je tak kot da je vsak drug človek pedofil, zvodnik ali oboje hkrati. Vse na račun najprimarnejše potrebe – želje po otroku in kako temu omogočiti več kot sebi.

Nauk zgodbe je preprost. Tudi posvojeni ljudje smo ljudje. Ljudje z bolj ali manj istimi željami, upi, strahovi in dvomi ko kdorkoli drug. Pristen odsev srčnosti popolnih tujcev, ki so medse iz različnih – a na koncu pozitivnih – razlogov sprejeli otroka (ali več njih) brez zagotovil z željo, da nudijo, pomagajo in omogočajo. Če že kaj – ljudje bogatejši za izkušnjo človečnosti, ki ni zapisana v nobeni knjigi. Za krčevite dvomljivce pa še nekaj zanimivih ljudi, ki so bili, verjeli ali ne, posvojeni – Aristotel, Marylin Monroe, Steve Jobs, Nelson Mandela, Nancy Reagan, Bill Clinton (pred epizodo s cigaro, seveda) ter – seveda – Batman IN Superman.

Advertisements

Varstvo pri delu oz. zakaj je najbolje ostati doma

“Požar je ogenj, ki ga ne želimo, cilj pa je, da do požara ne pride” je dejala vidno poučena dama sila resnega pogleda, ko me je s sodelavci neusmiljeno postrojila na tečaj varstva pri delu in požarne varnosti. V dveh urah stopnjujoče se paranoje ima tako človek scott-hc300el-safety-helmet-yellow-3589-ppriložnost spoznati, da je najbolj varno ostati doma in se na vse načine izogniti kakršni koli dejvnosti, ki vsaj malo diši po delu.

Varstvo pri delu je obvezna zadeva, katere plemeniti namen je da te opomni na (za)hrbtne nevarnosti početja kot je npr. sedenje v stilu notredamskega zvonarja Kvazimoda ali pa preveč poglobljenega buljenja v kateregakoli od zaslonov. Prvo te ob nekaj vztrajnosti prikuje lahko na voziček ali bergle, slednje pa pripelje do naočnikov z lečo Hubblovega teleskopa. A tudi brez tovrstnega naprezanja je klasično pisarniško delo življenjsko nevarno. To potrjuje primer iz Kitajske, kjer je nesrečnika analno pokončal pisarniški stol, ki je sedečemu a nič hudega slutečemu uporabniku dobesedno eksplodiral v rit. Vzrok te sila nenavadne nezgode je bil pokvarjen plinski cilinder, ki ob normalnem delovanju omogoča preprosto premikanje stola navzdol ali navzgor – a bržkone ne tako visoko, kot je končal nesrečnik. Nevarnost v pisarni preži na vsakem koraku. Nedelujoča žarnica na stranišču lahko v malce bolj žejnem dopoldnevu povzroči poplavo in s tem ustvari plodne okoliščine za neljubi in tragični zdrs.

A naloga osveženega kurza varstva pri delu ni zgolj opozarjanje na nevarnosti, temveč tudi usmeritev glede tega kaj storiti, če se človek slučajno znajde na mestu nezgode. V primeru požara ali druge okoljske prigode, na primer, je vsak razmislek odveč – potrebno je dosledno upoštevanje evakuacijskega načrta. Saj veste – to je tista mala stvar na zidu, ki deluje kot slika iz večno popularne igre Pacman in jo ne zna razbrati nihče – vključno z avtorjem. V primeru dima, ognja, vreščanja in drugih simptomov, ki spremljajo vroče dogodke kot je požar si težko predstvljam, da se kdo skoncentrirano in pokončno pripopa pred zid in si – po možnosti s pomočjo na novo naložene aplikacije – splanira bliskoviti beg iz pisarniškega krematorija.

Še težje si predstavljam, da kdorkoli zavestno upošteva nasvete ravnanja z morebitnimi poškodovanci, ki po pravilu ležijo na hrbtu (zato jih moramo dati na bok, da stvar vsaj nekako zgleda), niso razpoloženi za pogovor in jim morda celo primanjkuje življenjske energije. Globoko spoštujem junake, ki uspejo v teh trenutkih ohraniti trezno glavo in predvsem zbrati pogum, da človeka za katerega nimajo pojma kaj mu je premikajo, mu masirajo vitalne organe (srce, da se razume) in se morda celo izdatno zbližajo skozi umetno dihanje. Da vse od naštetega ni dovolj strašno za povprečnega prisotnega na kraju nesreče, obstaja še tehnološko podprta možnost – defibrilator – tista magična naprava ki z elektrošokom spravi k sebi še tako trdno počivajočega nesrečnika. Glede na to, da moja uporaba elektronskih naprav skoraj ne seže dlje od fena za lase, si težko predstavljam, da bi nekoga, ki mu gre že brez moje intervencije dovolj slabo, najprej slekel do pasu (slačenje do pasu je v zdravtvu očitno standard bontona), nato pa mu nudil rešilno biljko s preskakovanjem iz elektrošoka na kvizkoteko z vprašanji tipa “Gospod ali me slišite?” Posebej, če bi ta gospod raje slišal, da sledi še ena runda. A iskreno – požarna varnost ni povsem dolgočasna tema – predavanja ponujajo tudi (skoraj dokončni) praktični preizkus delovanja gasilskega aparata – žal, za številne normalne učence sleherne osnovne šole nič novega, saj so to uspešno preizkusili že preden so v predmetnik fasali fiziko in kemijo.

Resnici na ljubo je potrebno priznati, da vsa dela niso enako nevarna, ter da morda za usodni podvig niti ni potrebno delati. To več kot nazorno dokazuje primer nesrečnega brazilca, ki ga je med spokojnim spancem pokončala sila razigrana, lahko bi rekli celo nora krava. Ta je pobegnila iz bližnje ograde, splezala na streho, ki pa ni prenesla njene teže. Živinoreja je očitno, tudi v času počitka, nevarna branža, a nič manj nevarna kot gradbena. Slednjo je namreč pred časom do temeljev pretresla vest o delavcu iz ameriške zvezne države Florda, ki ga je na gradbišču doletel posebej neokusen konec. Nanj je namreč z izdatno pomočjo močnega vetra iz višine padlo prenosno stranišče, ki je blatno zapečatilo njegovo nesrelno usodo.